Plebiscit o slovenski samostojnosti

23. 12. 2015

Pred točno 25 leti se je že zjutraj veliko prebivalcev Socialistične republike Slovenije, ki je bila del Jugoslavije, odpravilo na volišča. Glasovali so namreč o tem, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Takemu glasovanju rečemo plebiscit.


Leta 1988 Slovenija ni bila samostojna država, ampak je bila del Jugoslavije. Jugoslavijo je sestavljalo šest držav: Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna Gora in Makedonija. V Srbiji sta bili še dve pokrajini, ki sta imeli znotraj Srbije večjo samostojnost ‒ Vojvodina in Kosovo.

A leta 1988 so prišle pobude za spremembe srbske ustave, ki bi omogočale odpravo samostojnosti Vojvodine in Kosova. Vodilni v Srbiji pod vodstvom Slobodana Miloševića so začeli organizirati množične mitinge, nekakšne proteste, s pomočjo katerih so uresničevali navidezno ljudsko voljo. A to je bila v resnici njihova volja. Milošević je v javnem govoru povedal, da združevanja Srbije ne bo preprečil nihče.

Srbijo so kritizirali, a je na koncu dobila podporo. A v Ljubljani se je 27. februarja 1989 v Cankarjevem domu (CD) zgodilo protestno zborovanje v podporo stavkajočim rudarjem na Kosovu, ki so se uprli srbskemu nasilju. S podporo rudarjem so si Slovenci v srbski politiki prislužili oznako drugega največjega srbskega sovražnika, takoj za Albanci. Srbska politika je že naslednji dan obsodila Slovenijo, da skupaj z Albanci ruši Jugoslavijo. Zborovanje v CD je obtožilo tudi vodstvo jugoslovanskih komunistov. Srbija je pozvala svoje državljane in podjetja, naj ne kupujejo slovenskih izdelkov. 

V Sloveniji so se začele pobude za to, da bi nastalo več strank. Do takrat je bila namreč dovoljena le komunistična stranka, drugače misleči ljudje pa so se lahko združevali v zvezah. Nekateri slovenski politiki so želeli, da se Jugoslavija preobrazi tako, da bo njenim posameznim republikam omogočeno, da same odločajo o notranjem pravnem in političnem redu. Ljudem, ki niso bili v komunistični partiji, a še niso imeli strank, se je zdelo, da mora Slovenija najprej postati suverena država in se šele nato povezovati z drugimi jugoslovanskimi državami.

A srbski vrh je zavrnil slovenske ponudbe za pogovor o preureditvi skupne države. Ustavna komisija je predlagala spremembe slovenske ustave, predlogi sprememb pa so v Srbiji vzbudili burne odzive, saj so ustavna dopolnila spreminjala slovensko razmerje do Jugoslavije:
- poudarjene so pravice do samoodločbe in razdružitve: to pomeni, da bi se Slovenija lahko odcepila od Jugoslavije;
- na novo so opredeljene slovenske finančne obveznosti do Beograda;
- Slovenci sami odločajo, kateri zakoni zanjo veljajo in kateri ne (tega ne določa več Jugoslavija);
- slovenska himna postane Zdravljica;
- Zveza komunistov nima več vodilne vloge; to pomeni, da omogočajo ustanovitev tudi drugih strank.
27. septembra 1989 so te spremembe tudi uradno potrdili. V Srbiji se s tem seveda niso strinjali. Začele so se protislovenske demonstracije, pozivi k aretaciji slovenskih voditeljev in pozivi vojski, naj izpolni svojo nalogo in prepreči razpadanje države. Spremembo slovenske ustave so razglašali za izdajo.

Slovenija je Srbiji odgovorila, da je sama prva kršila načela skupne države, ko je ukinila samostojnost Vojvodine in Kosova. Sredi novembra je srbsko kosovsko vodstvo Božur sporočilo, da bo 1. decembra 1989 v Ljubljani organiziralo obsežen miting, na katerem bo sto tisoč Srbov in Črnogorcev sporočilo Sloveniji resnico o Kosovu in Jugoslaviji. V Ljubljani so se mitingu uprli: ministrstvo je zborovanje prepovedalo, sprejelo varnostne ukrepe, s katerimi je zavarovalo središče Ljubljane in slovenske meje. Slovensko stališče je podprla tudi Hrvaška, ki ni privolila v železniško prevažanje udeležencev "pohoda na Slovenijo". V Beogradu so prepoved mitinga razumeli kot končni dokaz, da v Sloveniji vladajo sile nasilja. Obtožili so slovenske oblasti, da so prekinile tradicionalne prijateljske vezi s srbskim ljudstvom.

Ena od posledic je bila prekinitev sodelovanja srbskih in slovenskih podjetij. 20. januarja 1990 so organizirali izredni 14. kongres jugoslovanskih komunistov. Srbski politiki so poskušali disciplinirati slovenske tovariše, slovenski zastopniki pa so zapustili skupščino, ker so bili njihovi predlogi za drugačno ureditev preglasovani. Kongres bi se nadaljeval, a so te temu uprli Hrvati, potem Bosanci, Makedonci, celo zastopniki vojske. Jugoslovanski komunisti se po predčasnem koncu 14. kongresa niso sestali nikoli več.

V Sloveniji so 8. januarja 1990 na osnovi nove volilne zakonodaje razpisali prve povojne večstrankarske volitve, ki so potekale od 8. do 12. aprila. Na njih je zmagala zveza strank DEMOS, prvi predsednik vlade, ki se je takrat imenovala Izvršni odbor, pa je postal Lojze Peterle. Stranke so se največ ukvarjale z vprašanjem slovenskega odnosa do Jugoslavije. Predlagale so konfederacijo, s katero bi se Jugoslavija spremenila v skupnost samostojnih držav. To stališče je po anketi Dela podprlo 52 odstotkov slovenskega prebivalstva. Obenem je takojšnjo osamosvojitev Slovenije podprlo le 28 odstotkov.

Vojaško vodstvo Jugoslavije je prizadel razpad komunistov, zato je razmišljalo o tem, da bi v neposlušni Slovenijo in Hrvaško vdrlo s silo. Vojaško vodstvo se je odločilo za tajen ukaz o prevzemu orožja v Bosni (BIH), Hrvaški in Sloveniji. Razorožitev je uspela na Hrvaškem in v BIH, nekatere slovenske občine pa so se uprle in tako je Slovenija obdržala 30 odstotkov orožja.

Slovenski politiki so se morali šele navaditi na nove naloge, ki so jih dobili v bolj samostojni republiki. Nekateri politiki so želeli samostojnost takoj, drugi pa so menili, da je bolje počakati oz. bi raje poskusili vse, da bi lahko ostali v Jugoslaviji, le da bi bili znotraj nje bolj samostojni. Upali so, da bosta v državnem vrhu prevladala razum in težnja po sporazumni preobrazbi Jugoslavije v skupnost neodvisnih držav. A to, da je vojaško vodstvo želelo odvzeti orožje, je bil znak, da vojaški in srbski vrh ne mislita na dogovarjanje, ampak bosta svojo voljo uveljavljala s silo.

Slovensko ministrstvo za obrambo je začelo tajno oblikovati lastne oborožene enote, ki naj bi Slovenijo varovale pred jugoslovansko ljudsko armado (vojsko). Slovenski politiki so hodili po sestankih po vsem svetu in poskušali predstaviti ideje, zakaj bi se Slovenija rada osamosvojila.

Slovenske stranke se niso bile sposobne povsem sporazumeti, kako odločno naj v Beogradu nastopijo z osamosvojitvenimi zahtevami. DEMOS je želel izvesti referendum o novi ustavi, socialisti pa so predlagali, naj se o samostojnosti izvede plebiscit, to je ljudsko glasovanje. Sklenile so, da bodo o samostojnosti res izvedle plebiscit (po predlogu socialistov se je ogrel tudi DEMOS).

Za dan plebiscita je bil določen 23. december 1990. Na plebiscitu naj bi ljudje odgovarjali na vprašanje, ali želijo, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država ali ne. Kar 88,2 odstotka vseh Slovencev z volilno pravico (in 95 odstotkov vseh, ki so se udeležili volitev) je bilo ZA slovensko samostojnost. Rezultate so državljani izvedeli 26. decembra, zato takrat praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.

Rezultatom ni sledilo le navdušenje, ampak tudi negotovost: odločitev je bilo treba izvesti v šestih mesecih. To se je tudi zgodilo in 25. junija 1991 je Slovenija razglasila svojo neodvisnost.

RK

Kako pa je potekalo glasovanje?