Grimmova pravljica po vietnamsko

8. 12. 2015

Jacob Ludwig Karl Grimm in Wilhelm Karl Grimm nista imela skupnega samo enega od imen, priimka in staršev, ampak tudi ljubezen do jezika in zbirateljstva. Nekateri zbirate nalepke, brata Grimm pa sta zbirala pravljice. In eno izmed njih, zgodbo o Ribiču in njegovi ženi, po zaslugi gledališkega režiserja Dominika Guntherja zdaj poznajo tudi v Vietnamu. 


Nemška brata Jakob in Wilhelm Grimm zapisala 208 pravljic, med drugim tudi Pepelko, Sneguljčico, Rdečo kapico, Janka in Metko ter še marsikatero drugo, ki ste jo slišali še kot otroci. Med njimi tudi pravljico o ribiču in njegovi ženi.

Pravljica o ribiču in njegovi ženi je zgodba o revnem paru, ki živi iz dneva v dan, dokler ne sreča zlate ribice. Ta jima uresniči vse želje, vendar jima to ni dovolj. Želita še več. A pohlep se jima ni izplačal. Če bi pravljico radi poslušali, se odklikajte sem in poslušajte interpretacijo Mirjam Štih. 

Brata Grimm sta se rodila v družino z devetimi otroki, osmimi dečki in eno deklico. A kot je bila v tistih časih navada, niso vsi preživeli otroštva. Trije od njih so umrli. Jacob in Wilhelm sta bila še posebej tesna prijatelja. sta zamisli za svoje pravljice črpala predvsem iz ljudskih modrosti, zato so junaki iz njunih pravljic živi tudi danes in po vsem svetu. Jacob je bil eno leto starejši in zanimalo ga je, od kod prihajajo stvari in kako delujejo, vedno pa je tičal v knjigah, Wilhelm pa je bil bolj živahen. A ko je bil Jacob star 11 let, je oče umrl. Mama Dorothea se je odločila, da bo najstarejšima sinovoma omogočila čim boljšo izobrazbo.

Odšla sta v mesto in živela pri revni teti, ki je bila, tako kot njuna mama, vdova. Pomagala sta si in šolo končala med najboljšimi. Teta je bila tako navdušena, da je prosila princeso, naj ta prosi kralja, če jima lahko omogoči študij na univerzi. To se je tudi zgodilo.

Na študiju prava je Jacobu in Wilhelmu profesor zaupal, da je zakon mogoče razumeti le tako, da razumeš stare jezike in običaje. Tako sta začela zbirati pravljice, obenem pa sta še vedno pridno študirala. Jacob, ki je tudi podpiral družino, je delal v knjižnici, kjer se mu je po enem letu pridružil Wilhelm. Leta 1812 sta izdala prvo zbirko z 86 pravljicami in ljudskimi pripovedkami, leta 1818 pa sta izdala zbirko kar 585 nemških legend.

Tudi ko se je Wilhelm poročil, sta delala z nezmanjšano hitrostjo. Zbiranje pravljic je postalo družinska aktivnost. Tako so jim prijatelji in sosedje pripovedovali in predajali zgodbe, ki so jih slišali od svojih varušk, dekel, hlapcev ali starejših sorodnikov. Zgodbe, ki so jih ti pripovedovali, so se v različnih oblikah pojavljale po celotni Evropi. Tako sta skupaj spajala različne verzije, ki sta jih slišala ali prebrala, spreminjala zgodbo, dogodke ali like v njej. Pravljice so bile namenjene tako zabavi kot izobraževanju.

Težave z denarjem so ju dolgo spremljale, a na koncu sta oba zaradi svojega bogatega znanja postala profesorja. A ker sta se uprla tiranskemu kralju, sta bila izgnana in se zopet vrnila ne tako zelo lagodno življenje. Sta pa skupaj začeli pisati etimološki slovar, to je slovar, ki razlaga, od kod prihajajo besede. Sicer ga nista dokončala, a za sabo sta pustila toliko stvari, da jima tega najbrž ni nihče zameril.

RK

Koroška je bogata s pravljicami, to dokazujejo v vasi Leše nad Prevaljami. Tam lahko za en dan v letu lesene lešnike zamenjate za vilinske palačinke.
Če se udeležujete festivalov pravljic, je možno, da vam jih je že kdaj pripovedoval Boštjan Napotnik.
Pia, Brina in Tia so si ogledale film o volkodlaku Dolfiju, kjer se prav tako dogajajo čudežne stvari.