Že bližje koloniji na Luni

18. 10. 2015 - Prvi korak: Rusija in Evropa skupaj

Roscosmos in Esa, ruska in evropska vesoljska agencija, bosta sodelovali pri odpravi Luna 27. Na južni del Lune nameravata poslati robota, ki bo preveril, ali so tam primerne razmere za naselitev.

Primerno območje za naselitev ljudi?
Že čez pet let naj bi Roscosmos in Esa na večno temni južni pol Lune, kjer je tudi ves čas skrajno mrzlo, poslali posebnega robota, ki bo preveril, ali so razmere dovolj ugodne, da bi lahko tam zrasla prva naselbina. Na južnem polu so namreč edine zaplate ledu na Luni. Led je pomemben, saj iz njega lahko pridobimo vodo, iz nje pa kisik in vodik. Vodo rabimo za pitje, poleg tega pa je molekule vode mogoče razgraditi na kisik za dihanje in na vodik. Slednji je lahko koristen kot vir energije, denimo za ogrevanje, in kot pogonsko gorivo.

Lokacija je za morebitno naselitev ljudi primerna tudi zato, ker so v bližini vzpetine, ki so stalno s Soncem obsijane, kot nalašč za pridobivanje električne energije.

Na Luno tudi kot turisti
Kot smo poročali, namerava ameriško podjetje Golden Spike, v katerem so zaposleni številni nekdanji sodelavci ameriške vesoljske agencije Nasa, leta 2020 prvo popeljati ljudi na Luno. Posadko bodo sestavljali turisti in ne astronavti. Za dvodnevni polet za dva človeka bodo zaračunali milijardo evrov.

Na Luno tudi Kitajci in Rusi
Ameriško podjetje pa ni edino, ki želi organizirati tovrstna potovanja. Kitajska napoveduje, da bo do leta 2020 na Luno poslala raketo s človeško posadko, kmalu zatem pa tam postavila vesoljsko postajo. Podobne načrte ima tudi Rusija, ki napoveduje, da bo vesoljsko postajo na Luni začela graditi po letu 2025.

Zadnjikrat na Luni pristali leta 1972
Prvo vesoljsko plovilo je proti Luni poletelo leta 1959, istega leta smo dobili prve posnetke njene nevidne strani. Leta 1966 je človeštvo zabeležilo prvi pristanek na Luni, leta 1968 pa je prva človeška posadka na svoje oči videla zadnjo stran Lune. Nato je 21. julija 1969 na Luno stopil prvi človek, Neil Armstrong. Na Luni je bilo skupaj šest pristankov, zadnji med njimi je 19. decembra 1972 na Luni pristal Apollo 17.

Zemljin naravni satelit
Luna je Zemljin edini naravni satelit. Povprečna oddaljenost Lune od Zemlje je 384.403 km, približno 30,13 Zemljinih ekvatorskih premerov, zato odbita sončna svetloba z njenega površja doseže Zemljo v približno 1,255 sekunde. Premer Lune znaša 3476 km, s čimer je peti največji naravni satelit v Osončju, tako po premeru kot po masi. Po velikosti jo prekašajo Ganimed, Titan, Kalisto in Io. Luna je največji naravni satelit Osončja glede na matični planet, saj njen premer znaša za četrtino Zemljinega, njena masa pa za 1/81 Zemljine.

PV
Foto: Esa