Kiti grbavci na poti na jug

17. 11. 2014 - Tudi izvrstni pevci

Miren ribolov je na severni obali Norveške razgibala skupina kitov grbavcev. Ti v tem času zapuščajo severna morja, se zbirajo in selijo proti jugu. Na tej poti vsako leto prepotujejo do 25 tisoč kilometrov.

Vosi namesto zob
Kit grbavec spada med vosate kite, največje predstavnike reda kitov. Namesto zob, kot že ime pove, imajo od 270 - 400 vosi, ki zrastejo tudi do 76 cm. To so ploščate, prožne, nacefrane plošče iz keratina (kot na primer nohti), ki visijo z zgornje čeljusti kita. Hranijo se s krilom (majhne rakom podobne živali, ki so del zooplanktona) in manjšimi ribami. Na dan pojejo od 1 do 1,5 tone hrane. Kit z odprtimi usti zaplava v oblak krila, ga zajame skupaj z vodo, precedi skozi usta, plen, ki ostane na vosih, pa poje.

Na hrbtu imajo »grbo«
Kiti grbavci so dobili ime po majhni hrbtni plavuti, ki daje izgled grbe. Odrasle živali merijo od 12 – 16 metrov v dolžino ter tehtajo do 40 ton. Po hrbtni in bočni strani so temno sive-črne barve, na spodnji strani trebuha in repa pa so beli. Rep lahko meri tudi 5,5 m in ima rob žagaste oblike in koničaste konce. Grbavce prepoznavamo po hrbtnih plavutih, predvsem pa po vzorcih na repni plavuti, ki se razlikujejo pri vsakem kitu in so nekakšen prstni odtis.

Samotarji
Za razliko od delfinov, se kiti ne združujejo v jatah. Grbavci večino časa preživijo sami, enkrat letno jih lahko vidimo v večjih skupinah. Pozimi so v in tropskih in subtropskih vodah, kjer se parijo in kotijo mladiče, v poletnih mesecih pa se selijo v mrzle polarne vode, kjer se prehranjujejo. Na leto med posameznimi območji prepotujejo tudi do 25.000 km.

Pravi Pavarottiji
Kiti grbavci so prepoznani po svojem petju, zato jih poznamo tudi kot kite pevce. Njihovo petje so v 50-ih letih 19. stoletja prvič slišali, ko je ameriška mornarica preizkušala hidrofone (podvodne mikrofone). Pred tem je veljajo prepričanje, da ne morejo peti, saj nimajo glasilk, s katerimi bi proizvajali različne tone. Raziskovalci danes menijo, da se oglašajo tako, da potiskajo tok zraka v različnih smereh po dihalnem traktu ali v prsnem košu. Pesmi vsebujejo več različnih zvokov od visokih piskov do nizkega godrnjanja, iz katerih so sestavljene različne teme, ki se povezujejo v pesem,m te pa lahko trajajo tudi do dvajset minut. Pojejo le samci, njihovo petje pa se lahko sliši do 160 kilometrov daleč.

PV