Kaj so prizori in kako jih uporabiti v šolskih spisih?

31. 8. 2021 - Od prizora do zgodbe

Prizor je izraz, ki ga najpogosteje srečamo v gledališču, malce manj v filmu ali na televiziji, in v bistvu označuje predvsem kraj, prizorišče, kjer se nekaj godi. Vendar pa razumevanje pomena prizorov lahko zelo prav pride tudi pri pisanju spisov in drugih besedil.

Oglejmo si nekaj primerov rabe prizorov v znanih besedilih in premislimo, kje nam pridejo prav v praksi.

Uvedba kraja, časa, likov in zapletov

(Sneguljčica - Viktor Paul Mohn)

Naslednji prizori so tesno povezani z odraščanjem Sneguljčice:

  • ko je dovolj stara, da ogroža položaj mačehe kot najlepše v kraljestvu, jo mora lovec odpeljati v gozd,
  • ko je dovolj stara, da si ustvari določen položaj v družbi (pri palčkih), se mačeha osebno spopade z njo (kar trikrat),
  • ko pri palčkih ni več dovolj varno, začasno umre, dokler je ne najde princ kot primeren življenjski sopotnik na naslednji življenjski stopnji,
  • dokončen vstop v svet odraslih označi poroka, na katero je povabljena tudi njena sovražnica, katero med plesom doleti kruta smrt.

Dinamika dogajanja

(Rdeča kapica - Walter Crane)(Rdeča kapica - Walter Crane)

Rdeča kapica, ki je enostavnejša, ima le tri prizore:

  • slovo od mame,
  • srečanje z volkom,
  • dogajanje v babičini hiši.

Pogumni krojaček, nasprotno, ima bistveno več prizorov, saj zgodba skozi različne prizore gradi njegov lik, oz. nam prikazuje, kako iz nekoliko preveč samozavestnega krojača naslovni junak postane prebrisan kralj.

(Pogumni krojaček - Robert Anning Bell)(Pogumni krojaček - Robert Anning Bell)

 

Razvoj likov

Omenil sem, da prizori ne le uvajajo like, ampak jih tudi razvijajo. to preprosto pomeni, da, če se isti lik pojavi v različnih prizorih, je praviloma vsakič malo drugačen. Obstajajo tudi izjeme, kjer se večkrat pojavi isti lik, a z namenom, da sproži točno določen učinek. Tak primer je na primer Michelle iz Odpora v znani komični seriji Alo alo, ki vsakič, ko se pojavi, ’pove samo enkrat’, pa ji to nikoli ne uspe, in tako pri gledalcih sproža (pričakovan) smeh.

Toda v splošnem je lik iz prizora v prizor drugačen:

  • Rdeča kapica se med zgodbo ’postara’ le za nekaj ur, a iz prijazne deklice se tačas prelevi v samostojno, čeprav še vedno naivno dekle, in na koncu v mlado žensko z usodno življenjsko preizkušnjo.
  • O razvoju Sneguljčice in Pogumnega krojačka sem pisal že zgoraj. Oba sta iz prizora v prizor, čeprav še vedno delata napake (prav zaradi napak so nam liki običajno simpatični, saj napake delamo tudi sami) zrelejša, pametnejša, odraslejša.
  • Odisej je bralcu iz prizora v prizor bližji (kot se ’bliža’ domu), kar Homer doseže tako z domislicami naslovnega junaka kot z nesimpatičnimi dejanji snubcev Penelope, ki so dejansko Odisejevi nasprotniki na daljavo, celo hujši od pošasti, s katerimi ima opravka v posameznih prizorih.

(Odiseja - John flaxman)(Odiseja - John flaxman)

In ravno to je naloga dobrega avtorja - da bralca naveže na svoje like. Naj so še tako izmišljeni, za njimi vedno stojijo življenjske izkušnje pravega človeka (avtorja ali avtorju bližnjih), torej dejansko služijo le kot vmesnik med pripovedovalcem in publiko.

O prizorih in njihovi uporabnosti bom še pisal. Lep pozdrav do prihodnjič!

Uporabljene slike so v javni lasti:

https://pravljicezaotroke.blogspot.com/2012/04/sneguljcica.html

https://vintageillustrators.weebly.com/little-red-riding-hood.html

https://pravljice.wordpress.com/tag/manj-znane-grimmove-pravljice/

http://slikanice.blogspot.com/2020/03/odiseja-john-flaxman.html

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist