Tok zavesti - trik velikh avtorjev, ki ga velja poznati

30. 3. 2021 - Združite misli svoih literarnih likov z mislimi bralcev

Že dolgo vemo, da pri pisanju ni pomembno le, kaj pišemo, ampak tudi - kako. Ena najpomembnejših odločitev, tudi pri spisih, je zorni kot. Ali pišemo v tretji osebi ali v prvi? Morda celo v drugi? V kombinaciji? Je ob teh možnostih še kakšna dodatna?

Kaj je tok zavesti v literaturi?

Za uvod si najprej oglejmo ključne razlike med pripovedjo v tretji in prvi osebi, saj sta to daleč najpogostejša načina. Morda niti ne bi škodilo prebrati članka, kjer se ukvarjamo le z zornim kotom pripovedovanja.

3. oseba

Lovec je Sneguljčico prijel za roko in peljal v gozd. Dolgo sta hodila in vse bolj je bil nemiren. Deklica se ni bala. Oboževala je naravo in lovec do nje ni bil nikoli neprijazen. Seveda ni vedela, kaj je njena mačeha naročila lovcu.

Sneguljčica (Theodor Hosemann)

1. oseba

Prijel me je za roko in odpeljal v gozd. Pot je bila dolga, a prijetna. Rada imam zelenje, ptičji ščebet in igre sončnih žarkov med praprotjo. Le kaj je tako nujnega, da mi mora lovec ravno sedaj pokazati?

ali:

Prijel sem jo za roko in odpeljal v gozd. Dolgo sva hodila in vse težje mi je bilo. Kot bi se mi v želodcu naredila kepa. Sneguljčica mi ni rekla žal besede. Toda, če ne ubogam zlobne kraljice, bo kaznovala mojo družino.

Ste opazili, kako je pri prvoosebni pripovedi doživetje veliko bolj osebno, junak ali junakinja se bolj približa bralcu, za povrh pa imamo še možnost prikazovanja delčkov zgodbe, kot jo doživlja vsak nastopajoči posebej?
Pisati v prvi osebi je težje, a z nekaj vaje ni pretežko. Prav vsak se lahko privadi in to izkoristi za ustvarjanje besedil, ki prinašajo več bralcev in boljše ocene.

Pri toku zavesti gremo še korak naprej. Pravzaprav navznoter, saj se avtor / pripovedovalec dobesedno preseli v um literarnega junaka. Prizor bi šel torej takole:

Njegova roka je močna, hladna. Trdno me stiska, včasih že skoraj zaboli. Ptičji ščebet in igre senc med praprotjo se mešajo z mojimi pričakovanji. Nekaj posebnega mora biti. Zato tako hitiva. Pod nogami pokajo vejice, paziti moram, paziti.

ali:

Držal sem jo, čeprav ne verjamem, da bi ušla. Saj ne more vedeti, kaj jo čaka. Kaj ji je namenila kraljica. Nočem tega. Le kdo bi hotel? Nikomur ni storila žalega. Ampak izbrati je treba. Sneguljčica ali moja družina. Same slabe izbire.

Za kaj je uporaben tok zavesti?

S to posebno obliko prvoosebne pripovedi svojo publiko dobesedno preselimo v samo središče dogajanja - v misli nastopajočih. Brez posrednikov jim omogočimo vživljanje v situacije, v katerih so se znašli literarni junaki, katerih dejanja tako postanejo še bolj prepričljiva, njihove odločitve še bolj usodne.

Sneguljčica (Arthur Rackham)

Uradno je tok zavesti izum 20. stoletja, torej zelo nova oblika pisanja, v kateri so blesteli nekateri izmed največjih literarnih ustvarjalcev, kot na primer James Joyce, William Faulkner ali Virginia Woolf. Nihče med njimi ne spada ravno med avtorje za otroke in mladino, a vsekakor naj bi zahtevnejši bralci po tovrstni literaturi prej ali slej posegli.

Do takrat pa lahko najdemo že kar dobre približke tudi v nekoliko manj zahtevnejših delih. Večina dramskih del, z mnogimi se srečamo že v osnovni šoli,  se toku zavesti približa s takoimenovanimi monologi, torej prizori, kjer je nastopajoči na prizorišču sam in na primer glasno razmišlja. Slavni Hamletov monolog je že v tej rubriki.

Prav tako se toku zavesti približajo nekatera pesniška dela, kjer logično opisovanje zamenja nizanje občutkov in zanimiva izbira besed, namenjena ustvarjanju točno določenega razpoloženja pri bralcu. Številne ljubezenske pesmi, žalostinke in podobne pesnitve nam bodo pomagale pri obvladovanju pisanja na način toka zavesti.

Še en način, da si bolje predstavljamo tok zavesti, je poslušanje radijskih iger. Pri tej obliki pisanja ima avtor največ svobode pri menjavi časa in prostora, a hkrati nenehno skrb, ali bodo poslušalci še lahko sledili dogajanju. Tako si lahko pri razlagi dogajanja poleg dialogov, iz katerih so običajno najbolj razvidni odnosi med nastopajočimi, pomaga tudi z notranjimi monologi, oziroma kar s ’prenosi’ dogajanja v glavi nastopajočega.

Tok zavesti ni nujno logičen. Misli se mešajo z opazovanji in občutki, dogajanje v sedanjosti z željami za prihodnost in spomini na preteklost. Če smo pozorni na svoje misli, hitro opazimo, da so te večino časa vse prej kot urejene. Med kosilom se na primer pogovarjamo z nekom, opazujemo drugega, mislimo na nekaj tretjega, vmes se pojavljajo opažanja v zvezi z okolico, hrano, ki jo žvečimo, morda skrbmi, ki nas tarejo že dalj časa, ... Nekaj nelogičnosti pri pisanju nam torej v tem primeru lahko celo koristi, saj je tak tok zavesti bolj prepričljiv od običajnega naštevanja dejstev, kot so si v resnici sledila v času in prostoru.

Kako izkoristiti tok zavesti za pisanje šolskih spisov?

(pozor, ta trik ni za začetnike, a privadi se mu lahko prav vsak!)

Lahko se preprosto poskusimo vživeti v svoj glavni lik in vse povemo kar iz notranjosti njegove glave. Za vajo lahko to naredimo v obliki obnove Sneguljčice. Že takoj na začetku opazimo, da se pojavi problem z dogajanjem pred rojstvom glavne junakinje. V svoji glavi pač nima prizora z materjo, ki veze pri odprtem oknu nad zasneženo pokrajino.

Vendar se ta prizor lahko pojavi kasneje, kot spomin na nekaj, kar je Sneguljčica slišala od nekoga drugega. Tako spet hitro opazimo, da pri toku zavesti sploh nismo omejeni z vrstnim redom pripovedovanja, niti ne s popolno logiko. Začnemo lahko na primer kar s prizorom, ko jo lovec odpelje v gozd, kjer se ji spotoma med mislimi motajo utrinki prizorov z mačeho, drobci pripovedi o materi in samo dogajanje okrog nje.

Sneguljčica (Alexander Zick)

Če ni vse povedano lepo po vrsti, je po svoje celo dobro za bralca, saj ga sili v ugibanje in sestavljanje zgodbe, uganke in sestavljanke pa so med publiko vedno priljubljene. Po drugi plati si preveč raztrgane zgodbe spet ne smemo privoščiti, saj bo pretežka uganka bralca postavila pred skušnjavo, da besedila ne prebere do konca.

Zato si velja zapomniti, da tok zavesti vedno lahko kombiniramo z drugimi oblikami pripovedi, torej tudi s tretjeosebno in prvoosebno pripovedjo ali celo uporabimo tok zavesti več junakov, kot sem prikazal zgoraj.

Če boste poskusili, boste gotovo prijetno presenečeni nad možnostmi, ki jih tovrsten pristop k pisanju nudi. Je malo težji, a nikakor ne prezahteven. Le pogumno!

Vsi uporabljeni slikovni viri sov javni lasti:

https://pravljicezaotroke.blogspot.com/2012/04/sneguljcica.html

https://vintageillustrators.weebly.com/grimms-fairy-tales-332160.html

https://just4fairytales.blogspot.com/2013/04/alexander-zick.html

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist