Konec dober, vse dobro?

23. 2. 2021 - Zaključku besedila vedno posvetimo posebno pozornost

Če smo že večkrat poudarili, da bomo samo z dobrim začetkom prepričali bralca, naj nadaljuje z branjem, je konec tisti, zaradi katerega si bo besedilo in avtorja najbolj verjetno zapomnil. Mickey Spillane, eden najuspešnejših avtorjev detektivskih romanov, je lepo povedal: »Z začetkom ’prodaš’ zgodbo, s koncem ’prodaš’ naslednjo.«

Prepričljivi, udarni zaključki spisov bodo vsekakor pripomogli tako k boljšim ocenam kot k ’slovesu’ mladih avtorjev, od katerih si učitelji kot njihovi prvi bralci in kritiki sčasoma vse več obetajo. Oglejmo si ključne točke pisanja koncev besedil, s katerimi bomo napredovali v pisanju in sčasoma dosegli poglavitni cilj vsakega avtorja - da bi si bralec po koncu branja zaželel vzeti v roke še več njegovih del.

1. Držimo se pravil

Sicer pogosto slišimo, da zares dobra besedila vedno kršijo pravila, a za to jih je treba najprej obvladati. Zares dobro obvladati. Enako velja za konce besedil.

Pri pisanju gre vedno za nek zaplet, predstavitev neke težave, v kateri so se znašli bralcu vsaj malo všečni liki. Ker se bralec skupaj z liki znajde v težavah in ga skrbi, kako se bo vse skupaj razrešilo, je treba na koncu ponuditi natanko to - rešitev težave.

(Motovilka)

Če na začetku zgodbe zlobna coprnica ugrabi mladenko, pričakujemo, da bo na koncu mladenka rešena. Ker je to eden prepoznavnejših zapletov v pravljici, seveda bralec pričakuje srečen konec (za deklico), kazen (za coprnico) in po možnosti še poroko (kot zaključek ene in napoved nove zgodbe).

Ko se lotimo prisanja kriminalke, je seveda osnovno vprašanje, kdo je storilec. Naj bo to tat, ponarejevalec ali morilec, na koncu ga moramo bralcu razkriti in spodobi se tudi, da ga doleti kazen.

Če smo se odločili za pristop s ponujanjem namigov, velja bralca do konca držati v negotovosti. Naj ugiba in si po možnosti med branjem večkrat premisli glede glavnega osumljenca. Zmagovit konec je seveda takšen, kjer bo bralec zavzdihnil in si rekel »Aja, pa res. Sedaj je vendar vse jasno. Le kako, da se nisem že prej domislil.« Če pa uberemo drugo pot, na primer krivca bralcu razkrijemo že na začetku, naj bo težišče zgodbe na iskanju, morda na težavah, ki jih premaguje preiskovalec, ali odnosu med storilcem in njegovimi zasledovalci.

Tako besedilo prav tako potrebuje primeren konec. Se pravi, da se na koncu razrešijo težave preiskovalca (niso nujno vedno ovezane le s primerom, marsikdo ima tudi povsem osebne probleme) ali uredi odnos med storilcem in zasledovalci.

V vsakem primeru pa nikakor ne prekršimo pravil zvrsti, v kateri prišemo zgodbo. Če gre za pravljico, so na koncu dovoljeni zmaji, ne pa tudi vesoljci. Če gre za srhljivko, si pomagajmo z duhovi in nadnaravnimi pojavi, a nikakor ne obrnimo na koncu vsega skupaj na šalo.

2. Bodimo logični

Daljša je zgodba, več je možnosti, da naredimo logično napako. Vsi liki, ki v zgodbi nastopajo, imajo svoje razloge, da se obnašajo tako, kot se. Če ne prej, se mora na koncu vse ’sestaviti’.

(Študija v škrlatnem (prva knjiga o Sherlocku Holmesu))

Tako moramo v kriminalki za morilca vedno razglasiti nekoga, ki ima za umor razloge, ne pa koga, ki ga je mimo prineslo naključje. Logični motivi so denar, ljubosumje, maščevanje, ne pa, na primer, dolgčas, pomota, ali kakršenkoli razlog, ki ga bralcu ne bi predstavili že prej, pred koncem zgodbe.

Prav tako ni logično, če se zgodba izteče s pomočjo likov ali dogodkov, ki niso bili prisotni že v uvodu in jedru. Če je osnovni zaplet boj viteza z zmajem, mora odločiti pogum, zvijača ali čarovnija, ne pa na primer tornado ali neko novo nadnaravno bitje.

Kljub temu to nikakor ne pomeni, da morajo biti konci predvidljivi. Kot sem že napisal - zaželjen je bralčev vzklik: »Aha! Na to pa res nisem pomislil!« Primer dobrega nepredvidljivega konca v kriminalki bi bil na primer tak, kjer bi skozi zgodbo vse napeljevali na umor iz ljubosumja, pravi razlog (in s tem storilec, nepričakovan, a logičen, in ob ponovnem branju podkrepljen s primernim številom namigov) pa bi bil denar.

3. Zadovoljimo bralca

Poznam kopico avtorjev, ki zelo radi povedo, da pišejo predvsem zaradi sebe. Objava jih komaj zanima, honorar še manj. To se sicer morda komu sliši lepo in takšna izjava ima v sebi celo nekaj resnice (pisanje zna biti še kako samotno in včasih tudi sebično početje), a osnovni namen besedila, naj gre za šolski spis, twit ali poslovno ponudbo, je vedno, da ga nekdo prebere.

Če bo bralec na koncu razočaran, je besedilo avtorjev poraz. Naj je izbral še tako izvirno temo, ustvaril še tako zanimive like, sestavil še tako nepredvidljiv zaplet, na koncu mora bralec knjigo odložiti z občutkom zadovoljstva.

To pomeni, da morajo biti podani odgovori na vsa vprašanja, ki si jih je bralec med branjem zastavil. Če si jih ni, smo ga zagotovo izgubili že veliko pred koncem. Znane morajo biti usode vseh pomembnih likov.

V Pepelki, ne glede na različico, ki jo beremo, na koncu ni jasno le, kaj se zgodi s Pepelko, ampak tudi z njenima sestrama. Enako velja za Janka in Metko. Nekateri so nagrajeni, drugi kaznovani. Nekaterim je odpuščeno, drugi dobijo novo priložnost. Kot je to tudi sicer v življenju, ki ga literatura konec koncev vedno le posnema.

Če smo bralcu na dveh (ali pa dvesto) straneh pletli zgodbo o preprekah, ki stojijo na poti neki ljubezni, mora biti na koncu povsem jasno, kaj se z zaljubljencema (ali zaljubljenci, v mnogih ljubezenskih zgodbah nastopa več zaljubljenih in nekateri si pri svoji izbiri tudi premislijo) zgodi.

(Romeo in Julija)

Če je konec srečen, je to klasičen ljubezenski roman. Če ni, imamo morda opravka s tragedijo, kot je Romeo in Julija. Tudi v tem primeru je bralec na koncu zadovoljen, saj je avtor primerno predstavil okoliščine tragičnega konca in ta je, kljub solzam, dovolj (a ne preveč) pričakovan in povsem logičen.

Podobno v pravljicah pričakujemo srečne konce, čeprav sem in tja naletimo tudi na kakšnega nesrečnega. Morda ravno pri koncih odkrijemo, zakaj Hans Christian Andersen velja za večjega pravljičarja od Oscarja Wilda. Oba sta bila odlična pripovednika, ki sta mojstrsko mešala grenko s sladkim, a Andersen je kljub nekaterim žalostnim koncem znal bralcu na koncu ponuditi dovolj optimizma, da je občutek po branju njegovih del bralcu všečnejši.

Ker so konci tako pomembni, bom ob prvi priložosti ponudil še seznam najpogostejših napak, ki jih delajo mladi avtorji pri pisanju koncev. Na svidenje!

Uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:

https://pravljicezaotroke.blogspot.com/2013/12/motovilka.html
https://vimeo.com/414313732
https://slikanice.blogspot.com/2018/01/artus-scheiner-in-shakespearjeve-povesti.html

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publiist

Lj., 22.02.21

SLONTASTIČEN POZOR!