STARŠI POZOR: Odvisnost ali zasvojenost z modernimi tehnologijami

3. 2. 2021

Šola že več kot tri mesece poteka od doma in računalnik, tablica in telefon so postali osnovni rekviziti, s katerimi se zaradi epidemije covid-19 omogoča komunikacija med učenci in učitelji. Kdaj pa uporaba računalnika in družabnih omrežij ter raznoraznih aplikacij in iger preraste v odvisnost in kdaj v zasvojenost? O tem je nekaj besed v radijski oddaji Aktualna tema na Radio Slovenija 1 spregovoril Miha Kramli, vodja centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica.

Razlog, da med karanteno zaznamo več nekemičnih zasvojenosti kot običajno je v tem, da so starši bodisi zaradi šolajočih se mlajših otrok bodisi zaradi dela od doma več doma in laže opazijo odvisniško vedenje svojih otrok. Zraven tega je računalnik postal glavno orodje za šolanje od doma, zato ni prav nič čudno, če ga učenci uporabljajo tudi pet, šest ali več ur dnevno. 

Računalnik se v prvi vrsti, kot smo že dejali, uporablja za potrebe šole, popoldan pa kakšno uro ali dve tudi za namen sprostitve in komunikacije s svojimi sošolci in prijatelji ter za osebno sprostitev.

Z Mihom Kramli se je v radijski oddaji po telefonu pogovarjala radijska voditeljica Cirila Štuber. 

Še pred epidemijo je veljalo načelo, naj otroci in učenci, predvsem nižjih razredov osnovne šole, naj ne bodo preveč časa za računalniki in tablicami. Sedaj v času epidemije je vse postavljeno na glavo. Brez moderne tehnologije tako rekoč komunikacija in učenje nista mogoča, saj so fizični stiki močno omejeni. Kako je torej z uporabo sodobne tehnologije? Kljub vsemu naj obstajajo omejitve pri uporabi? Oziroma kako ta množična uporaba moderne tehnologije vpliva na porast zasvojenosti?

Miha Kramli, vodja centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica: "Nekaj moramo vedeti. Delo s pomočjo nove tehnologije nas ne zasvoji. Otroci sami povedo, da ko delajo s pomočjo sodobne tehnologije, postanejo utrujeni, več imajo glavobolov, pečejo jih oči, imajo težave s hrbtenico. Narava je milostna. Kadar delamo s pomočjo sodobne tehnologije, začutimo utrujenost in komaj čakamo, da naredimo odmor. Nekaj drugega pa je, če uporabljamo tablico ali računalnik za sprostitev. Takrat pa narava ni milostna. Takrat ne začutimo utrujenosti, ampak nasprotno - bodimo vedno dlje časa priklopljeni, vedno bolj intenzivno, vedno več tvegajmo. Zato se morajo starši naučiti ločiti med delom s pomočjo novih tehnologij in med zabavo in sprostitvijo. 

Treba je pa poudariti to: od moderne tehnologije bomo odvisno vedno bolj. Naši otroci in njihove kariere in tudi njihov nastop pred svetom - vse to bo povezano z novo tehnologijo. Oni bodo odvisni od tega. Moramo pa narediti vse, da z novo tehnologijo ne bodo zasvojeni. Nekaj je namreč biti odvisen, tega nas naj ne bo strah, moramo pa vse narediti, da ne bomo zasvojeni."

dandanes si žal šole brez računalnika več ne moremo predstavljati. dandanes si žal šole brez računalnika več ne moremo predstavljati.

Imate tudi na vašem centru v času epidemije težave z zasvojenostjo od informacijske tehnologije?

V tem odboju mi delamo, smo odprti od sedmih zjutraj do sedmih zvečer, mi te zapore nismo naredili. Imamo ogromno terapij na daljavo, telefonskih klicev, skupinsko terapijo preko Zooma. Zdi se mi tudi zelo pomemben podatek: ena od nemških raziskav je pokazala, da v nemških družinah na prvem mestu ni več človek, ampak monitor. Kaj se je torej začelo dogajat? V družinah ni več osebnega kontakta. Če je dinamika živa, se v živo pogovarjamo. Takrat naši možgani proizvajajo občutek, da sem zaželjen, da sem sprejet; krepi se notranji akumulator z optimizmom, z voljo do življenja, da se borim. Kadar pa ta dinamika usahne, ugasne, takrat pa možgani ne proizvajajo teh dobrih občutkov, ampak jih odrasli in tudi mladi, poiščejo drugje (pretirano igranje iger, bežanje od realnosti, ...). Življenje se v glavnem v tem primeru išče drugod. 

Zato je v tem obdobju krize izrednega pomena, da se pogovarjamo, kaj skupaj zapojemo, naredimo. Vse od igranja zunaj na vrtu do vsega živega. Pomembno je, da v živo komuniciramo. 

 Uporabo novih tehnologij je potrebno uporabljati po pameti. Nikakor pa ne pride v poštev skrivanje, izmikanje in pretiravanje. Uporabo novih tehnologij je potrebno uporabljati po pameti. Nikakor pa ne pride v poštev skrivanje, izmikanje in pretiravanje.

Mladostniki se po drugi strani bolj identificirajo s prijatelji kot z družino. Sedaj druženj ni, torej so primorani na družabna omrežja in aplikacije za druženje, klice, pogovore. Kako pa je s tem?

Ko je mladim dolgčas, gredo na telefone, tablice, ... Tam dobijo izkušnjo. Ko se naveličajo Youtuba, igranja, socialnih omrežij, programe takoj zamenjajo. In to naredijo 1, 2, 3. V virtualnem življenju je to možno, v realnem pa ni možno ljudi kar tako zamenjati, prav tako delovnih obveznosti in razpoloženja, In počasi dobivamo mlade, ki imajo izkušnjo, da je v virtualnem svetu tako lepo. Ker v trenutku zamenjaš, kar ti ni všeč, v trenutku lahko reguliraš svoje občutke, v realnem svetu je pa to naporno. In sedaj imamo vedno več virtualnih odnosov. Mi imamo v našem centru mlade, ki so letno več kot 3000 ur na socialnih omrežjih in na igranju spletnih iger. Starši smo pa v službi okrog 2000 ur letno. Torej imamo ogromno število mladih, ki so dlje časa v virtualnem svetu kot v realnih odnosih. Zaradi tega bomo imeli seveda velike posledice. Zato je tako pomembno, da se družimo. Kajti kljub koroni je možno iti okrog bloka ali v gozd. Treba je premagati to svojo pasivnost. 

Nekemične zasvojenosti niso problematične le zaradi izgube časa s spletnimi omrežji, pač pa tudi zaradi motenega razvoja. Beremo na primer o nepotrpežljivih odraslih, ki želijo vse takoj brez truda. Kakšen je mehanizem, ki pripelje do tega?

Ko zvečer beremo pravljice, se z otrokom pogovarjamo, zapojemo; in ko otrok sliši pravljico o zmaju s sedmimi glavami, ki bruhajo ogenj, takrat njegovi možgani v domišljiji naslikajo to pravljico in otrok jo bo 300-krat slišal in se je ne bo naveličal, zato ker njegovi možgani naslikajo v domišljiji ta prizor in on to ponotranji. Takrat v možganih nastanejo zametki za abstraktno razmišljanje. To pomeni, da se takrat otrok nauči, da v življenju ni vse to, kar vonjam, kar slišim, kar ugriznem, kar tipam, ampak je v življenju nekaj, kar me presega, nekaj, kar ne morem uloviti, kar čutim, pa ne morem razumeti. Torej, branje pravljic je izrednega pomena, ker v možganih nastaja abstraktno razmišljanje. To je pa pogoj, da oblikujem vest. Vest, ki mi pove, kaj je prav in kaj ni prav. In zdaj imamo vedno manj prostora, ker ne beremo pravljic, ampak s prstom drsimo po 10-centimetrskem ekranu. Možgani torej sedaj delajo fokus doživetja na 20-ih centimetrih in se zapirajo obzorju. Seveda tak otrok, ki gre potem v naravo, mu je le-ta neprijetna, ga utesnjuje, ga spravlja v stisko, Takoj, ko pride domov, vključi monitor in se pomiri, ker se je priključil na vir intenzivnosti, ki so je možgani navajeni. Zato imamo vedno več mladih, ki se v naravi ne pomirjajo, niti fizične kondicije ne morejo pridobivati, niti sprostitve, ampak se pomirjajo z moderno tehnologijo. To je pa umetna pomiritev. 

Otroci, ki nimajo razvitega abstraktnega razmišljanja in nimajo avtomne vesti, potem tudi kot odrasli delajo to, kar drugi rečejo, so vodjivi, so dojemljivi za umetno ustvarjanje potreb, Delujejo torej samo, če impulzi prihajajo od zunaj, ni pa delovanja iz njihove notranjosti, iz lastnih kapacitet. Tako dobimo nekritične potrošnike. 

Kar polovica otrok danes preživi svoj prosti čas v virtualenm in ne realnem svetu. Ti bodo torej zelo nekritični in neustvarjalni in bodo samo izvajalci nalog? To drži ali je to prekruta in moteča izjava?

Zanimivo razmišljanje. Zdaj, kaj se dogaja? Mi lahko na svetovnem spletu zamenjamo svojo fotografijo. Imamo ogromno mladih, ki imajo težave v ljubezni, pri samopodobi, s komunikacijo. Virtualni svet takšnim vedno ponuja rešitev, ampak ta rešitev je ugodna, ni zahtevna. In seveda imamo vedno več maldih, ki težave rešujejo v virtualnem svetu, v realnem pa tega ne zmorejo in seveda odpovedujejo v realnem svetu, so nefunkcionalni na vseh področjih. Zato moramo skupaj stopit in tem mladim pomagat in v realnem življenju reševat njihove stiske in težave. 

Kako torej v realnem svetu pomagamo mladim, da bo čim manj težav s sodobno tehnologijo?

To je čisto preprosto. Treba je postaviti časovno in prostorsko omejitev. Tudi jaz, ko pridem domov, vzamem telefon in grem na družabna omrežja. Enostavno povem, zdaj bom eno uro na telefonu. Ko končam povem, da sem končal in da sem ostalim družinskim članom na voljo. To pomeni, da dejanja, ki so vezana na moderno tehnologjo povem na glas, zato da to vsi družinski člani slišijo. To je časona omejitev. Prostorska pa je, da smo v dnevni sobi oziroma v nekem skupnem družinskem prostoru. Pomembno je tudi to, da v pristoru, kjer spimo, nimamo telefona, televizije in računalnika, S tem, ko govorim, kako dolgo in kje bom uporabljal sodobno tehnologijo, oblikujem kulturo uporabe nove tehnologije. S prepovedjo, skrivanjem, z odvzemom nove tehnologije ne bomo nič naredili. Samo s tem, da oblikujemo družinsko kulturo bomo naredili rešitev. Starši smo pa nosilci tega oblikovanja z zgledom.

Celotnemu pogovoru z Mihom Kramli lahko prisluhnete v tem avdio prispevku

Tanja Mojzer
Foto: Pixabay
Avdio: Radio Slovenija