Le zakaj bi s pravljicami strašili otroke?

31. 10. 2020 - Srhljivi elementi so v pravljicah z razlogom

Nekdaj so bile praljice precej bolj srhljive kot danes. Razlogov za to je več. A vprašajmo se najprej, zakaj bi si kdorkoli pri zdravi pameti sploh želel s pravljicami strašiti otroke?

Na otroke danes gledamo drugače, kot še pred nekaj desetletji, kaj šele pred stoletji. Če nič drugega, danes vemo, da otroci razmišljajo in čutijo drugače od odraslih. Poleg tega jih je v razvitem svetu vse manj, zato z njimi delamo precej 'v rokavicah'. Pravljice s strašljivo vsebino, ki so bile nekoč najbolj priljubljene tako med odraslimi kot med otroci (nenazadnje je to pomagalo krepiti vezi med generacijami precej bolj, kot to danes uspeva v prodajo usmerjenim socialnim omrežjem), so prišle na seznam nezaželjenih, če ne celo nevarnih.

Zakaj je v pravljicah toliko srhljivih elementov?
Pravljice se pogosto poigravajo z duhovi, pošastmi, coprnicami, velikani, ljudožerci in drugimi elementi, ki so včasih bolj drugič manj zakriti predstavniki pravih nevarnosti v 'resničnem' življenju. Površni bralci radi zatrdijo, da so si jih odrasli izmislili zaradi preprostega zadovoljstva ob gledanju prestrašenih otrok. No, takšno zadovoljstvo je kratkotrajno in gotovo bi jih ata, ki je otroke strašil s pravljicami, kmalu slišal od mami, ki bi jih morala tolažiti. Teorija enostavno ne zdrži premisleka, kaj šele, da bi jo lahko kdo podprl z dokazi.

O fantu, ki je iskal strah (Albert Weisgerber)O fantu, ki je iskal strah (Albert Weisgerber)

Literarne pravljice, tiste z izvorom na neapeljskem in pariškem dvoru, so bile predvsem namenjene odraslim. Seveda so bile v njih tudi krvave podrobnosti, a praviloma zgolj kot začimba. Strah v njih ne igra pomembne vloge. Kaj pa pravljice o Babi Jagi ali povodnih možeh? O razbojnikih, ki so kradli otroke, da bi jih prodali za sužnje ali z njimi počeli še kaj hujšega?

Takšne pravljice vsekakor ciljajo tudi na otroke. Ali predvsem na otroke. Že Rdeča kapica, ki jo je Perrault sicer predstavil kot z erotiko nabito srečanje starejšega moškega plenilca in naivne deklice (v mislih je imel resničnega moškega, ki je preoblečen v babico, kar vpričo drugih pariških dvorjanov k sebi v posteljo vabil mladenke iz visoke družbe), opozarja na elementarno nevarnost, ki jo je še nedolgo nazaj predstavljal gozd. Ob nevarnih zvereh so v gozdovih živeli tudi različni izobčenci, katerim se je bilo prav tako najbolje izogniti. Sporočilo naj otrok ne hodi predaleč v gozd in naj ne zaide s poti, je bilo še kako na mestu.

Sinek Filip (Jelena Polenova)Sinek Filip (Jelena Polenova)

Ne hodi k vodi!
Eno največjih nevarnosti za otroke gotovo predstavlja voda. Zanimiva je s svojo spreminjajočo obliko, zabavna, nepredvidljiva, v njej se lahko zmočiš, z njo poškropiš druge in ... ja, marsikdo je tudi utonil. Če te ni odnesel tok, si lahko zagazil v živo blato, ali pa te je ob vodi napadla kakšna žival, saj so bila vodna napajališča od nekdaj najljubša točka za zalezovanje.

Zapeljiva nevarnost vode je najlepše upodobljena z morskimi deklicami, pri nas poznamo bolj povodne može, povsod po svetu pa najdemo kopico pravljic z enakim opozorilom - v bližini vode bodi še posebej previden.

Povodni mož (Arthur Rackham)Povodni mož (Arthur Rackham)
Druga skupna lastnost strašljivih pravljic na vseh celinah je prisotnost bitij, ki kradejo otroke. Včasih so to starke s koši, drugič razbojniki ali pravljična bitja (na severu Evrope so to pogosto škrati), ki jih preprosto odpeljejo k sebi. Še ene nevarnosti, na katere opozarjajo pravljice, ne smemo prezreti: starši pretepajo svoje otroke. Všeč ali ne, največ nasilja se zgodi znotraj družine, kjer po starem surovem naravnem pravilu večji mlatijo manjše. Le-ti imajo praviloma le dve možnosti: da se uprejo ali pobegnejo. Tudi zato je odhod od doma tako priljubljena tema v pravljicah. Naj zunaj prežijo še take navarnosti, včasih je bolje tvegati, kot vztrajati v domačem okolju brez prihodnosti.

Kako otroci prenašajo strah v pravljicah?
Seveda se vsak otrok na strašljive elemente odzove drugače. Ob istem prizoru bo nekdo odmahnil z roko in se nasmehnil, a drugega bodo še tedne tlačile nočne more. Psihologi so temu vprašanju posvetili veliko časa in praktično soglasno ugotovili, da je bistveno bolj od predstavljenega problema (ugrabitev, ljudožerstvo, umor, ...) pomembno, kako je zgodba povedana. To je eden od razlogov, da so bili pripovedovalci zgodb včasih precej bolj cenjeni kot so danes. Charles Dickens, eden navečjih avtorjev vseh časov, je slovel kot tako dober bralec, da so bile na njegovih literarnih večerih nabito polne dvorane, v katerih so sicer prirejali največje krajevne plese ali koncerte.

Tudi, če je pravljico otrokom prišel povedat berač, so ga starši otrok sprejeli z določenim spoštovanjem. Ni bilo vseeno, kdo je strašil njihove otroke in tudi berači so si na širšem območju pogosto razdelili pravljice, ki jih je pravil eden ali drugi. Malo zaradi zagotovila, da bo vsak lahko ponudil kaj svežega (in v zameno dobil kaj za pod zob, morda celo prenočišče), malo zato, ker je vsakemu ležala malo drugačna tematika. Danes je ta proces avtomatiziran, pravljice otroci praviloma spoznavajo prek množičnih medijev, kjer so posvečajo 'ciljnim skupinam', in ne vsakemu otroku posebej. Bolj kot moč opozorila, ki ga pravljica lahko vnese v otroško podzavest, je pomembna kupna moč njihovih staršev.

Meje med pravljicami, znanstveno fantasiko in resničnostjo so včasih zabrisane. Foto: IMDbMeje med pravljicami, znanstveno fantasiko in resničnostjo so včasih zabrisane. Foto: IMDb
Pravljice so danes prijaznejše, poudarek je na akciji in humorju, avtorji pa si otrok skoraj ne upamo več prestrašiti. To enostavno ni več družbeno sprejemljivo. Če je sporočilo 'ne hodi k vodi' nekoč v podzavest zapisovala pravljica, novo, a podobno sporočilo 'ne hodi pri rdeči čez cesto' prepuščamo sistemu, ki je seveda usmerjen v masovno obveščanje, povprečja in ciljne skupine. Enako velja za vse strahove, vidne in nevidne, otipljive in neotipljive. Tako je pač lažje.

Če je to dobro za naše otroke, moramo seveda presoditi sami.

Tomo Kočar, pisatelj in publicist