Kendo je japonska borilna veščina (ken pomeni sablja, meč in do pomeni pot ali modrost). Gre pa za spreminjajočo se moderno borilno veščino, ki prvotno izvira iz veščine sabljaštva (kenjutsu), in so se je učili samuraji. Kendo, kot Pot, ne sledi le tehnikam in taktikam sabljaštva, temveč skrbi tudi za duševno rast oseb in jih dopolnjuje v vsakdanjem življenju. Vajenci naj bi skozi kendo dosegli predvsem karakterno trdnost, prepričanje in moralno moč.
Kako se je vse skupaj začelo? Kanto v bližini Tokia (glavno mesto Japonske), daleč od političnega centra Japonske v Kyotu, povzdignila oborožena plemena konjenikov, ki so bili znani kot tsuwamono, mono-no-fu ali samurai. Sprva so bila ta groba, nerazvita plemena zbrana okoli poglavarja, združevala vojščake in kmete, ki so tvorili eno, zedinjeno skupnost. Vendar pa je moč teh nepomembnih plemen v dvanajstem stoletju narasla do te mere, da je bila tedanja oblast prisiljena razglasiti zemljiške gospode ali vazale in uvesti fevdalni sistem, z dajatvami znanimi kot ie-no-ko ali rodo.
V tem obdobju pa se pojavijo tudi začetki japonsko-fevdalno-vojaškega kodeksa obnašanja oz. bushida ali „Poti samuraja“. Kljub temu, da so plemena pozornost posvečala predvsem oboroženim spopadom, se je že zelo zgodaj razvil nepisan, moralen kodeks, ki je poudarjal vrline zvestobe, hrabrosti, časti, pa tudi nečastnosti. Mono-no-fui je na bojišču slovel kot neustrašen bojevnik, ki je lahko med jezdenjem konja streljal z lokom in se je bil vedno pripravljen soočiti s sovražnikom. Zaničeval je strahopetnost, kot sta na primer prestop k sovražniku ali pa škodovanje konju, pa čeprav z namenom ubiti konjenika. Mono-no-fui je prav tako spoštoval in kazal pripadnost ženskam. Raje je umrl, kot pa sprejel žalitev. Tradicionalna oblačila v kendu sestojijo iz hakame in keiko-gi-ja ali natančneje kendo-gi-ja. Celotna oprava je po navadi v temno modrem odtenku, saj je obarvana z indigom (rastlina, ki tkanino obarva modro).
Po navadi se bela oblačila uporabljajo kot simbol duševne čistoče. Na Japonskem ženske pogostokrat belo hakamo in keiko-gi, medtem ko korejska državna reprezentanca nosi prav tako bela oblačila, a s temnimi črtami na bočnem delu hakame.
Sestava celotnega oblačila čelade (men), rokavic (kote), oklepa za trup (do) in zaščite ledji (tare). Zasnova delov je od začetka, pa vse do danes ostala nespremenjena. Materiali, ki se uporabljajo pri izdelavi boguja so: bombažna tkanina, usnje, konjska žima, bambus, jeklo in ogljikova vlakna. Na Japonskem je tradicija, da že zelo mali otroci trenirajo kendo, ki je tam zelo razširjena borilna veščina.
Tukaj si lahko ogledate, akko poteka tovrstna kendo borba:
VIDEO
T. M.
