Manj je več

26. 5. 2020 - Lahko z manj besedami res povemo več (in bolje)?

Ena največjih napak vsakega pripovedovanja, vključno s pisanjem šolskih spisov, je gostobesednost. Že če prisluhnete odlomku naključnega pogovora v bližini (na ulici, za sosednjo mizo, v avli večstanovanjske hiše, ...) boste hitro odkrili, da ljudje veliko govorimo, a zelo malo povemo. Vendar tokrat ne bom le preganjal mašil, kičastih pridevnikov in drugih odvečnih besed. Posvetil se bom predvsem osnovni gradnji pripovedi.

Dajmo besedilu pospešek

Klasičen dialog v šolskem spisu gre takole:

"Dober dan," je rekel Andrej.
Barbara se je ustavila in ga pogledala.
"Dober dan," je odgovorila.
"Kako si?" je zanimalo Andreja.
"Lahko bi bilo bolje," je zagodrnjala Barbara.

Dogajanje poteka počasi in bralec hitro izgubi zanimanje. Poskusimo uporabiti manj besed.

"Dober dan," je Andrej ustavil Barbaro.
"Kakor za koga," je zamahnila z roko.

Porabili smo pol manj prostora, pa smo že dali vedeti, da je Andrej Barbaro pri nečem zmotil, da je ona slabo razpoložena, morda celo jezna. Ustvarili smo neko predstavo gibanja, določeno napetost. Z manj smo povedali več. Bralčeva pozornost je veliko bolj verjetno na naši strani. Gre lahko še hitreje?

"Dan, Barbi," je zavpil.
"Ti bom že dala!"

Tule smo že napeli situacijo skoraj do nasilja. Bralec sedaj pričakuje, da se bo zgodilo nekaj pomembnega. Branja gotovo ne bo kar odložil. Vprašanje je le, ali smo mu pripravljeni izpolniti pričakovanja.

Vendar sedaj ne bomo razvijali dialoga, ampak si le poskusimo zapomniti, da z običajnim pristopom (kot je dialog na začetku) ne bomo naredili posebnega vtisa. Tak spis bo šel v pozabo takoj po oceni, ki zelo verjetno ne bo odlična. Drugi pristop je že bolj dinamičen, a še vedno ne tako divji, da bi avtorju zgodba kar ušla izpod nadzora. Tretji je za moj okus še boljši, a zahteva od avtorja nekaj drznosti in seveda vsaj približno predstavo o nadaljevanju. S takšnim začetkom tudi eksplozija planeta ni izključena, vprašanje pa je, če se kaj takšnega od nas sploh pričakuje.

Oglejmo si primer

Da si ne bom samo izmišljeval, si poglejmo nekoč zelo znano in priljubljeno zgodbo (govorim o milijonskih nakladah) o Rumenem škratu, ki jo je napisala grofica d'Aulnoy. Njena obnova in kratka analiza sta na voljo tule.

Če razumete angleško, je na voljo še kratka animacija (besedilo je skrajšano in prirejeno otrokom):

Za tiste, ki se jim ne ljubi klikati, čisto na kratko povzamem vsebino:

Princesa je godna za poroko, a po spletu okoliščin tako njena mati kot ona obljubita, da se bo poročila z Rumenim škratom. Kljub temu se princesa poskusi poročiti s Kraljem zlatih rudnikov, kar pa prepreči zlobna vila, škratova prijateljica. Škrat ugrabi princeso, vila pa kralja. Kralj nato s pomočjo morske deklice uide vili in najde princeso, vendar ga v njenem objemu zaloti Rumeni škrat in zaljubljenca žalostno izdihneta.

To je povzetek zgodbe, ki se sicer razteza na približno tridesetih straneh!

Že iz napisanega je hitro jasno, da je avtorica, sicer izjemno bistra, duhovita in domiselna, pa tudi gostobesedna, uporabila zelo veliko besed za dokaj malo dogajanja. Osebi škrata in vile bi lahko združila v eno, ugrabitev kralja bi potem odpadla, a bi šel lahko vseeno iskat ljubljeno princeso (pogost motiv v pravljicah). Kraljice, princesine matere v resnici sploh ne potrebujemo. Tudi morska deklica je odveč.

Tako bi imeli manj nastopajočih, a bi bili ti lahko bolj raznoliki, zanimivi in prepričljivi.

Ponavljanje z obljubljanjem princesine roke škratu samo upočasni zgodbo in je ne obogati. Če bi imeli torej manj besed, likov, prizorov, bi imeli bralci več od zgodbe.

Še en primer

Uvajanje nepotrebnih likov je tipična začetniška napaka pri pisanju izmišljenih zgodb. Če morda slavni in bogati grofici nihče ni ugovarjal, se mora večina drugih, vključno s šolarji, ki pišejo spise, sprijazniti z dejstvom, da jih bralci ocenjujejo strožje.


Da bi bolje razumeli, kako lahko večje število nastopajočih poslabša zgodbo, si prestavljamo, da bi Tri prašičke spremenili v Sedem prašičkov. Pri treh prašičkih pravljična trojka lepo deluje. Prvi pujsek je len, njegova hiša je iz slame, zato jo volk takoj podre. Drugi je le malo bolj zavzet. Hišo naredi iz lesa in volk mora pošteno zajeti sapo, a jo vseeno podre. Šele tretji prašiček se loti hiše z kamnov. Za to je treba časa in znanja. Ker je potrpežljiv, volk, ki se zanaša le na moč, nima nobenih možnosti.

Sedaj si predstavljajmo, da bi bilo prašičkov sedem. Namesto stopnjevanja ena - dve - tri, bi imeli ena - dve - tri - štiri -pet - šest - sedem. Takšne zgodbe so bile zagotovo napisane, a velike priljubljenosti niso mogle doseči. Publika pri tako veliki številki preprosti izgubi zanimanje. Že v slovnici se pri tri ustavimo: dober - boljši - najboljši, velik - večji - največji.

Zato imamo v pravljici o volku in prašičkih tri podobne like. Ker trojka deluje, kadar hočemo stopnjevanje. Sedmico pa uporabimo, ko hočemo reči, da je nečesa veliko. Zato imamo sedem palčkov ali sedem krokarjev ali sedem let (več o pravljični sedmici). Lahko bi jih bilo tudi osem ali enajst ali petnajst in včasih jih tudi je.

Toda za ustvarjanje napetosti, pričakovanja, stopnjevanje, je manj likov skoraj vedno bolj od veliko likov. Manj je več. Zapomnite si to.

Pustimo kakšno skrivnost bralčevi domišljiji

Pravilo 'manj je več' lahko uporabimo tudi tako, da nekaterih reči enostavno ne povemo. Če je bralčeva domišljija dovolj razvneta, si bom manjkajoče slike narisal sam. Prednosti takšne taktike je več:

  • Bralec si v glavi nariše le tisto, kar ga zares zanima.
  • Noben opis ne more doseči slike v domišljiji bralca.
  • Pisec besedila ima manj dela.

Tak primer je zgodba o piskaču iz Hamelina. Piskač opravi nalogo (odpelje podgane iz mesta), a mu meščani ne plačajo obljubljene nagrade. Maščuje se tako, da jim odpelje še otroke. Pri tem zgodba ne pove, kam jih odpelje. Vprašanj v bralčevi domišljiji je tako vsaj nekaj:

  • Kaj se je zgodilo z otroci?
  • Je imel morda Piskač že od začetka svoj načrt?
  • Ni za otroke celo bolje, da odidejo iz mesta, kjer očitno gospodarita laž in prevara?

Čeprav je konec nejasen, je vseeno dober, celo odličen, a pogoj za tak učinek je dobro povedana zgodba do trenutka odhoda otrok. Dober uvod in dobro jedro torej zadoščata in zaključek v slogu 'srečno sta živela do konca svojih dni' je nepotreben. Celo odvečen.

Vse uporabljene ilustracije so v javni lasti:

https://myfairyland.jimdofree.com/giant/

https://pravljice.wordpress.com/2020/05/25/rumeni-skrat-pravljica-catherine-daulnoy/

https://fairylore.jimdofree.com/2019/04/07/three-little-pigs/

https://slikanice.blogspot.com/2019/03/lothar-meggendorfer-in-sneguljcica.html

https://artsandartists.hatenablog.com/entry/pied-piper-of-hamelin

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist