Posvetimo prizorišču primerno pozornost

24. 4. 2020 - Kje se dogaja naša zgodba?

Vsaka zgodba potrebuje like (ne nujno človeške) in trenja med njimi. A ob samem dogajanju moramo posvetiti nekaj besed še prizorišču dogajanja. Tega naj ne bo preveč, saj bo ob opisovanju vsake travniške cvetlice posebej zgodba hitro zvodenela, in ne premalo, saj prizorišče daje dodatno prepričljivost zgodbi.

Prav tako zahtevni moramo biti pri resničnosti. Ko se, na primer, v gozdu odvije določen prizor, moramo paziti, da upoštevamo dejansko stanje. Bralec s taborniškimi izkušnjami bo takoj vedel, na kateri strani drevesa rase mah, katere rastline so užitne, pajku na bo rekel žuželka, ... Torej se tudi avtor pri tem ne sme zmotiti! Če prizorišče opisujemo, se torej držimo dejstev.

Tako je smiselno, da se o izbranem okolju dovolj poučimo še pred pisanjem. Lahko si o tem preberemo članek ali knjigo, pobrskamo po spletu (prosim, ne ostanite le pri Wikipediji), si ogledamo film ali pogovorimo s strokovnjakom z določenega področja. Vendar nikar ne pretiravjamo, kajti raziskovanje prizorišča je lahko časovno zelo zamudno in na koncu lahko postanemo trokovnjaki za sceno, a brez napisane zgodbe.

Ko sem se sam pred leti ukvarjal s tekmovanji konj, sem si vzel nekaj uric za klepet z ljudmi, ki so se na konje spoznali, pred poročanjem z avtomobilske dirke sem na pijačo povabil navdušenega navijača, pred komentiranjem tekme o baseballu pa sem šel na pravi seminar iz tekmovalnih pravil!

Ravno prav

Čeprav opis okolja, kjer se odvija zgodba, doda k prepričljivosti, ne smemo pretiravati. Ko gre na primer Trnuljčica v stolp, kjer se bo zbodla v prst, nikakor ne izvemo, koliko stopnic je vodilo do vrat, za katerimi je stal kolovrat. Po drugi plati podatek, da je bilo stopnišče mračno, in da so vrata zaškripala, pomaga k vzpostavljanju vzdušja. Avtorjev končni namen je vedno, da bi na bralca prenesel izkušnjo junaka ali junakov svoje zgodbe. Če je nastopajoče strah, potem tema, pajčevine in zlovešči zvoki gotovo spadajo zraven.

Še enkrat več ponovim: ne napišimo, da je bilo nekoga strah, ampak napišimo, da se je stresel ob škripanju desk ali zdrznil zaradi miške, ki je švignila mimo!

Prek opisov okolja lahko junake dodatno predstavimo. Detektiv ali odvetnik v zgodbi bo gotovo opazil podrobnosti, ki jih običajni ljudje spregledamo. Če je junak lačen, bo verjetno svojo pozornost v trgovini usmerjal predvsem na prehranske izdelke, ne pa, na primer, na toaletni papir ali parfumske vodice.

Okolje nam lahko pomaga razkriti junakov značaj. Pomislimo le na Rdečo kapico, ki zavije s poti, da bi nabrala rože, medtem ko jo volk mahne k babici. Iz enega samega dejanja izvemo o deklici, da:

  • je (preveč) zaupljiva, saj neznancu brez pomislekov verjame,
  • je prijazna, saj poskuša s cvetjem razveseliti bolno babico,
  • se ne drži pravil, saj ji je mati izrecno naročila, naj ne zapušča poti.

Pa vendar gre v zgodbi le za stavek ali dva!

Del dogajanja

V nekaterih primerih je prizorišče dogajanja tako pomembno, da dobi že kar vlogo nastopajočega. Jack London je tako napisal kratko zgodbo »Zakuriti ogenj«, v kateri možak s psom zatava v mrzli pokrajini in si zaradi premrlih prstov ne more več niti zakuriti ognja. Čeprav je glavni nasprotnik junaka zgodbe seveda kar on sam, oz. njegova lahkomiselnost, ga bolje spoznamo prav prek krutega mrzlega okolja.

Podobnih zgodb bi se našlo še veliko, naj se spuščamo v globine oceanov ali plezamo na najvišje vrhove Himalaje. V takšnih primerih je gotovo smiselno porabiti več časa in prostora za opisovanje, a vseeno pazimo, da ne zaidemo v nepotrebne podrobnosti. Še najboljša taktika je verjetno okolje kar vključiti v dogajanje samo.

Če, recimo, junak potuje po poti skozi puščavo, opišemo le tisti del poti, ki ga vidi, ne vsakega grička v krogu desetih kilometrov. Redko posejano bodičasto rastlinje omenimo z namenom kasnejše težave ob pomanjkanju vode. O klopotačah spregovorimo, ko hočemo poudariti bojazljivost enega od nastopajočih. In tako naprej.

Okolje ni le pokrajina, ampak tudi vpliv okolja na naše junake, oziroma razlog, da so postali takšni, kot so. Če se spoznata otrok velemesta in dekle, ki je zraslo na samotni kmetiji, imamo že takoj nekaj priložnosti za zanimive nesporazume in nasprotja. Nekdo, ki je odraščal v nevarnem predelu, kjer je vsak dan opažal kriminalna dejanja in podkupljive predstavnike oblasti, se bo gotovo tudi kasneje v življenju, pa čeprav bo morda vstopil v svet razvajenih bogatašev in luksuznih vil, na določene dogodke odzval drugače od ljudi, ki so se že rodili s srebrno žlico v ustih.

Toliko za tokrat. Pišite veliko, pišite z veseljem in posvetite nekaj vrstic še prizoriščem svojih zgodb.

Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti:

Foto: Votlina v Puerto Ricu (Pixabay)

Warwick Goble: Zgodba o Susi Silnem

Foto: Surikate (Pixabay)

Arpad Schmidhammer: Rdeča kapica

Peter Schnorr: V gorah Balkana

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Vabljeni k sodelovanju v nagradnem natečaju Kaj pa ti znaš?!

Čaka vas več kot 70 nagrad! Pošljite 3-minutni video vaših spretnosti!

Sodelujete lahko večkrat do 30. septembra 2020.