Uporabimo nekaj očitnega
Stara, vsem znana besedila, so tipičen material za reciklažo. Pogosto jih celo uporabljamo, ne da bi se tega sploh zavedali. Seveda pa je vedno bolje, če vemo, kaj imamo v rokah in kako to uporabiti, saj se na primer tudi star papir uporabi drugače kot odpadno steklo.
Hamlet in Polifem, John Flaxman.
Lep primer uporabe klasičnega besedila je Odiseja. Gre za pripoved o dolgotrajni in nevarnosti polni vrnitvi domov, ki je v stoletjih postala pojem vsakega dolgega in dogodivščin polnega potovanja. Uliks (v resnici gre le za drugo obliko besede Odisej) James Joycea je znan primer rabe tega slavnega besedila. Če Odiseja opisuje obdobje desetih let, se Uliks zgodi v enem samem dnevu. Nastopajo isti glavni liki (čeprav z drugimi imeni), ponavljajo se prigode (čeprav le prek asociacij - obisk grškega mitološkega podzemlja se na primer spremeni v udeležbo na pogrebu), celoten roman je poln namigov na Homerjevo pesnitev. Žal je Uliks zelo zahtevno branje, ki ga morda vseeno uvrstite na svoj seznam za kdaj kasneje. Kljub temu vas to ne bi smelo ovirati pri spoznavanju Odiseje, ki je v slovenskem jeziku na voljo tako v prevodu pesnitve kot v prozni priredbi za mlajše bralce. Ne nazadnje so jo večkrat tudi posneli kot film. Pravzaprav so stotine avtorjev to klasično delo uporabile za bolj ali manj domiselne priredbe. Dodatna prednost je seveda možnost rabe le določenih odlomkov, ki so že v izvirniku lahko samostojne celote. Vendar je to le začetek. Le poglejte, kako na primer Disney iz sage Vojna zvezd vleče nove in nove filme, v katerih v ospredje postavlja posamezne dogodke ali like.
VIDEO
Ali pa rabo stripovskih superjunakov različnih avtorjev, ki se lahko v novih okoliščinah srečajo in ’ušpičijo’ kaj povsem novega.
To je šele začetek idej za recikliranje. Kaj, če bi znano delo prestavili v drug čas? Če je Joyce Odiseja iz Sredozemlja prestavil v Dublin na Irsko, lahko mi drugega junaka prenesemo v času. Hamlet v 21. ali celo v 31. stoletju odpira ogromno možnosti z že zastavljeno zgodbo in glavnimi liki, kajne? In zakaj, ne nazadnje, bi moral biti Hamlet ravno moškega spola? Ali pa, če naredimo priredbo za otroke in mladino, pa poskusimo lastnosti tragičnega junaka prenesti na simpatičnega kužka?
Hamlet, Artuš Scheiner.
Iz resničnosti v izmišljeni svet Časopisni članki so prav tako koristen vir navdiha kot dogodki, ki smo jim slučajno priča na ulici, v trgovini, na igrišču pred blokom ... Za začetek nove zgodbe ali obogatitev že napisane je lahko dober skoraj vsak časopisni članek (da, veljajo tudi novice na spletu). Če se nam odpre novica o prometni nesreči, lahko že s ščepcem domišljije napletemo zanimive razloge za prehitro vožnjo, napačno parkiranje ali ukradeno vrečo krompirja. Podobno lahko iz objave podatkov o naraščajoči brezposelnosti izluščimo zgodbo o družini, ki jo je izguba službe še posebej prizadela. Morda jo povežemo s sosednjo objavo o rekordnem dobitku na lotu? Že nekaj na videz tako dolgočasnega kot je vremenska napoved, se lahko hitro spremeni v napeto pripoved o naravni katastrofi ... Med čakanjem v vrsti za kosilo se lahko zabavamo z opazovanjem vrstnikov pred nami. Čeprav jih ne slišimo, poskusimo iz njihove drže uganiti, o čem se pogovarjajo in iz tega naplesti zanimiv zaplet za naslednjo zgodbo! Ali pa v nekem trenutku izklopimo zvok na televiziji in si sami izmislimo besedilo za vse nastopajoče. Takšna vaja je še posebej zabavna, če jo naredimo v paru.
VIDEO
Iz zvoka v sliko, iz slike v besedo ... Pravzaprav lahko za ’proizvodnjo’ novih idej uporabimo prav vse razpoložljive medije. Radi poslušamo glasbo? Večina prav gotovo! Številne pesmi so bile napisane z mislijo na nek poseben dogodek, ki ga pozna le avtor, poslušalcem pa pomenijo nekaj povsem drugega. Toda tako kot je bila na primer Gioachinu Rossiniju zgodba o Williamu Tellu navdih za opero, je lahko tudi glasba nekomu navdih za zgodbo. Če si boste ogledali celoten video (v drugi polovici se bo pojavila zelo znana glasba, ki jo gotovo poznate, a verjetno ne veste, od kod), boste morda opazili, da se slike ne ujemajo s klasično pripovedjo o švicarskem narodnem junaku. To pa zato, ker niso vzete iz ’izvirnika’, temveč iz humorne priredbe P. G. Wodehousa. Torej imamo predstavljenem filmčku opravka s kar dvema priredbama, Bi znali narediti nekaj podobnega s Trnuljčico, ki po mojem mnenju naravnost vpije po humorni različici? Kaj, če bi jo povedali iz zornega kota zlobne vile? Kdor ni navdušen nad glasbo, morda dobi idejo ob prizoru v filmu. Ali pa se ogreje ob pogledu na umetniško sliko?
Psihe odpira skrinjico, John William Waterhouse.
Bi si znali izmisliti zgodbo, ki tiči za sliko zgoraj?
Sedaj pa le veselo na recikliranje!
Vse uporabljene slike so v javni lasti:
http://slikanice.blogspot.com/
http://color-red.yolasite.com/red-hair-paintings.php
Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist