Ostanimo ljudje

27. 3. 2020 - Kolumna Jožice Frigelj, učiteljice in profesorice razrednega pouka

"Tale virus nas je res ujel čisto nepripravljene. Čeprav je bil "prihod" pričakovan, nas je hitro zaprtje šol šokiralo", je svojo kulumno za MMC portal pričela dolgoletna učiteljica in profesorica razrednega pouka. Preverite, kako se sopada z delom od doma.

Ne zato, ker bi bilo prezgodaj, temveč zaradi negotovosti. Kaj pa zdaj? Kam z otroki, kako bo z varstvom, učno snovjo? Navodila so v šole prihajala pozno in še takrat so bila dvoumna: lahko je pouk na daljavo, lahko je dopust ... Vsaka šola se je lahko odločila po svoje. Kar ni prav! Javni šolski sistem bi moral biti enak za vse.

Kakor koli: vsi smo se znašli v nezavidljivem položaju, ki ga ne poznamo, s katerim nimamo izkušenj, ne vemo, kdaj in kako se bo končal, korenito je posegel v naša življenja in jih postavil na glavo.Kakor koli: vsi smo se znašli v nezavidljivem položaju, ki ga ne poznamo, s katerim nimamo izkušenj, ne vemo, kdaj in kako se bo končal, korenito je posegel v naša življenja in jih postavil na glavo.

Kakor koli: vsi smo se znašli v nezavidljivem položaju, ki ga ne poznamo, s katerim nimamo izkušenj, ne vemo, kdaj in kako se bo končal, korenito je posegel v naša življenja in jih postavil na glavo. Prestavili smo se na družabna omrežja, ki včasih tudi pod psevdonimom (ali pa kar neposredno) omogočajo izražanje najbolj primitivnih in žaljivih misli brez razmisleka o posledicah. Za pišočega verjetno psihoterapevtsko, za določen sloj ljudi, ki jih naslavlja, pa izjemno boleče. Če sem še nedavno navdušeno pisala, kako nas je virus združil, se je pa v zelo kratkem času položaj malce obrnil. Ne želim pa obnavljati vseh očitkov in žaljivk, ker ne služijo ničemur, le poglabljajo slabo voljo in jezo.

Domišljam si, da premorem visoko stopnjo empatije, zato bi želela osvetliti dojemanje in doživljanje izobraževanja na daljavo s perspektive vseh vključenih. Svoj vidik, seveda. Če začnem s tistimi, ki jim je vse skupaj namenjeno, torej z otroki oz. učenci, lahko zatrdim, da je njim pravzaprav najtežje. Sicer tisti petek pred zaprtjem šol nihče ni odšel domov z navdušenjem, a vseeno so si naslednje dni predstavljali kot nekakšne minipočitnice, ko se bodo lahko družili s sošolci in preživeli veliko časa s svojimi starši, česar si vedno želijo. Že kar takoj pa smo jih razdružili, jim naložili veliko (ali celo preveč) dela, starši so od njih pričakovali vestno izpolnjevanje obveznosti. Oni pa bi šli ven, divjali bi po igrišču, kričali, se smejali, svojo energijo bi usmerili v vse kaj drugega kot v sedenje pred zasloni in učenje. Njihova "žrtev" je pravzaprav izjemna, pogrešajo stik, dotik, e-pošta učitelju_ici pač ne nadomestiti skorajda ničesar.

Potem so tu starši. Veliko jih še hodi v službo, kar je že tako stresno, po službi pa naj se ukvarjajo z otroki oz. z učno snovjo, ki naj bi jo na vsem lepem kar obvladali in bili pri tem še navdušeni nad "čudovitimi" učnimi gradivi, ki jim jih učitelji pošiljamo. In otroci, naveličani domačih sten, se jim že upirajo. Si sploh predstavljamo, koliko energije morajo vložiti v čisto običajen dan? Drugi, ki pa so po sili razmer ostali doma, imajo pa tudi veliko dela s prilagajanjem na nove razmere in bi potrebovali svoj intimni prostor, čas zase, a je vedno nekdo tam, ki nekaj hoče, jih potrebuje. Otroci so zdaj čisto drugačni, kot takrat, ko so z njimi le nekaj ur na dan. Pokažejo tudi tisto, kar pogosto poznamo le učitelji. Ni čudno, da so eksplodirali ob množici učnih listov, ki so jih nekateri učitelji pošiljali, ni čudno, da svojo jezo in odpor sproščajo na družabnih omrežjih. V bistvu je to klic na pomoč in tako ga je treba prebrati.

In ne nazadnje smo tu učitelji. Zase vem, da toliko truda in časa, kot ga vložim v pripravo gradiv zdaj, že dolgo nisem. Pa ne zato, ker se sicer ne bi trudila, temveč zato, ker je to čisto drugačen način dela. V šoli se, recimo, s povratno informacijo sploh ne obremenjujem, ker sem tako in tako tam in jo lahko podam tisti trenutek, ko otrok vpraša. Zdaj pa, predvsem tudi zato, ker nisem želela dodatno obremeniti staršev, mi priprava gradiv za samostojno delo učencev vzame vsaj trikrat toliko časa kot sicer. Napisano ničkolikokrat preberem, razmišljam o tistem najbolj uspešnem učencu, da mu bo delo vseeno izziv, pa o tistem z odločbo, da bo mu delo prilagojeno, pa o tistem, ki še zelo slabo bere, da ne bo navodil preveč, da bodo enoznačna. Popravljam, poenostavljam. Ničkolikokrat. Ne pošiljam učnih listov, saj tudi sama doma nimam tiskalnika in lahko si predstavljam stiske staršev in učencev v takem primeru. Zaradi specifike predmeta, ki ga poučujem, veliko časa porabim za iskanje slušnih posnetkov, saj je konverzacija zelo pomembna. Skratka ...

Mislim, da v danih razmerah vsi potrebujemo pohvalo, in ne kritizerstva. Za vse je to neprijeten položaj in namesto obtoževanja skušajmo razumeti drug drugega. Strpnost in optimizem naj prevladujeta. Pohvala. In zato tukaj in zdaj pohvalim čisto vse učence, saj se res trudijo, čeprav je ravno njim najtežje, pohvalim vse starše, saj zelo resno in iznajdljivo pristopajo k izobraževanju na daljavo, pa tudi vse učitelje, ki s pozitivnim pristopom (kot vedno) orjemo tudi to ledino.

Mislim – ne, prepričana sem – da se vsi zelo trudimo, in to naj bo edino, kar šteje.

Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka. V svoji kolumni razkriva opazke v povezavi s šolskim sistemom in odnosom učitelj-učenec-starš.Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka. V svoji kolumni razkriva opazke v povezavi s šolskim sistemom in odnosom učitelj-učenec-starš.

Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.

T. M.
Foto: Pixabay in Jožica Frigelj osebni arhiv.