Naj ovire postanejo priložnost

26. 2. 2020 - Izkoristimo omejitve v svojo korist

Naj se sliši še tako neverjetno - največja ovira pri pisanju so skoraj zagotovo povsem proste roke. Kakor se nam morda zdijo naslovi Moj najboljši prijatelj ali Pomladni dan ali Ko bom velik ... zoprni, so nam v resnici v veliko pomoč. Preprosto navodilo ’naj napišemo kaj zanimivega’, bi večini šolarjev povzročilo veliko več težav. Naslov je seveda šele začetek pomoči pri pisanju spisov (in vsega drugega), zato v nadaljevanju predstavljam še dva najpogostejša primera omejitev in več načinov, kako ju uporabiti za hitrejše in boljše ustvarjanje.

Omejitev pri dolžini

Tipična težava pri pisanju spisov je omejen čas. Običajno gre za eno šolsko uro, redko za dve, še redkeje pa moramo spis napisati doma, v svojem ’prostem času’ (kot bi kaj takšnega zares obstajalo). Pri poklicnih piscih je časovna omejitev prav tako prisotna, še precej bolje od pisateljev jo poznajo novinarji in pisci propagandnih besedil. Prav vsi pa se srečujemo s prostorsko omejitvijo.

Menda je v tiskarni enega naših najbolj znanih časopisov delal mojster, ki je predolge članke pri postavljanju na ploščo preprosto odrezal. Ker so tako manjkali konci, so bili članki seveda uničeni, a pravijo, da je le malokateri novinar še kdaj napisal predolg članek. Mi bomo prostorske in časovne omejitve seveda rešili na elegantnejši način.

Pri tem se bomo zatekli k že znani lekciji o pisanju po vnaprej določeni formuli. Pravljice, na primer, imajo vedno enako zgradbo:

  • v uvodu izvemo za težavo,
  • v jedru se težava rešuje, morda zaplete, prihaja do preobratov (odvisno od tega, koliko želimo zgodbo zaplesti),
  • v zaključku se težava razreši, glavni junak se je spremenil (na primer odrasel, obogatel, ...).

Takšna formula deluje za večino kratkih zgodb, vključno s šolskimi spisi in maturitetnimi eseji.

V basni je še vedno podobno, a vse skupaj mora biti zelo zgoščeno. Praviloma so basni zelo kratke, večina komaj preseže eno natisnjeno stran v knjigi. V tem primeru se moramo osredotočiti na en sam prizor in iz tega izpeljati zgodbo ali vsaj sporočilo.

Pri volku in ovčki je to prizor ob vodi, kjer volk dvakrat poskuša opravičiti svoj namen (pojedel jo bo) in na koncu zaključi, da jo bo tako ali tako snedel, saj volkovi pač to počnejo.

Pri čričku in mravlji je to seveda prizor, kjer mravlja čričku zabrusi, naj zdaj kar pleše, če je celo poletje godel. Ta prizor brez uvodnega dela, kjer spoznamo delovno mravljo in lahkomiselnega črička, ne bi deloval, zato mora biti takšna basen daljša, a je še vedno kratka.

Podobno je z vici. Tudi pri teh se praviloma osredotočimo na en sam prizor (nekdo nekam pride, nekaj reče, sledi presenetljiv zaključek).

V drugo skrajnost gremo lahko pri pisanju zelo dolgih del. John Ronald Reuel Tolkien je tako nekoč povedal, da je njegov Gospodar prstanov nastal kot izziv. Njega in prijatelje je namreč zanimalo, kako dolgo delo je mogoče napisati, da bi bralcu (in nenazadnje avtorju) knjiga še ne postala dolgočasna.

Če Gospodarja prstanov poznate (podobno velja za Harryja Potterja ali Njegovo temno tvar), boste kar hitro prepoznali že znano formulo v nekoliko spremenjeni preobleki: v jedru, v delu z zapleti, se pojavljajo novi liki. Ker ti liki s seboj prinašajo nove zgodbe, imajo svojo lastno zgodovino, se v jedro osnovne zgodbe (Hobit nese prstan) vključujejo druge daljše ali krajše zgodbe. Te imajo vsaka svoje uvode in zaključke, svoje zaplete, ... Starejša oblika takšnega načina pripovedovanja je seveda Odiseja in pa vse njene različice, parodije, ...

Drug trik za nastanek daljšega dela je znan iz Tisoč in ene noči (pa tudi iz Canterburyjskih zgodb, Dekamerona, Pentamerona in podobnih del). Tu imamo okvirno zgodbo, znotraj katere nastopajoči pripovedujejo druge zgodbe, ki morda med seboj sploh niso povezane.

Dolžina torej ni ovira - pove nam le, kakšno formulo pisanja naj uporabimo, oziroma, kako naj jo prilagodimo.

Vsebinske ovire

V začetku 20. stoletja je sloviti pisec znanstvene fantastike (ki predstavlja le delček njegovega ustvarjanja) Isaac Asimov uredniku revije Astounding Johnu Campbellu prinesel kratko zgodbo z roboti. Campbell, sicer tudi sam odličen pisec, je takoj dojel, da se v kratkem obeta poplava zgodb, v katerih se bodo roboti in ljudje zapletali v medsebojne spore. Zato je Asimovu predlagal tri zakone robotike, ki nekako določajo pravila obnašanja robotov. Bistvo je v tem, da ne smejo poškodovati ljudi.

Asimov je pravila sprejel (kasneje se je pojavilo še eno) in kmalu za tem napisal več uspešnic, v katerih roboti tako ali drugače kršijo prav ta pravila. To pomeni, da jih je sicer upošteval, a je našel načine, kako jih obiti in s tem dobil krasne iztočnice za nesmrtne zgodbe. Ali drugače: ovire je spremenil v priložnosti.

S povsem praktičnimi ovirami se srečujejo avtorji besedil za posebne medije. Če že papir vse prenese, je v gledališču drugače. Število igralcev je omejeno (vsaj z nosilnostjo odra, če ne drugače), čas pozornosti gledalcev je omejen (ura in pol je že kar hud zalogaj in občasno si je treba pomagati z odmorom), omejena je tudi velikost dvorane in s tem povezana akustika. Toda gledališki oder po drugi plati daje možnost prikazovanja prizora, ki je morda v nasprotju z izrečenim besedilom, možnost hitrejšega ali počasnejšega izvajanja, poigravanje s prostorom (eden od igralcev se lahko vključi iz publike, drugi se spusti s stropa, ...) - kar ne pomeni nič drugega, da ovire spodbujajo v ustvarjalnosti.

Podobno je pri radijski igri (kjer se sam še vedno počutim zelo doma), ki poslušalcu prizor oriše le skozi zvoke (to je veliko težje kot pri filmu), s hitrostjo, na katero publika nima vpliva (bralci knjig lahko določen prizor preberejo večkrat, ali počasneje, ali si vzamejo odmor ali celo koga vprašajo za razlago, preden nadaljujejo), a po drugi plati omogoča takojšnje prehode med svetovi pripovedovalca, igralcev, opazovalcev, ...

Delo na radiu s svojimi številnimi prednostmi in slabostmi mi je še kako pomagalo pri pisanju radijskih iger in kasneje snemanju zgoščenk s pravljicami za otroke. Tako tudi vam toplo priporočam, da se spoznate s čim več različnimi mediji (ne le s televizijo in spletom), saj boste tako močno razširili svoj nabor orodja za pisanje spisov, dopisov in nenazadnje ljubezenskih pisem.

Se beremo!

Vse uporabljene slike so v javni lasti:

https://almostuseful.joomla.com/2-uncategorised/17-interesting-facts-about-traffic-with-public-domain-clip-art-of-road-signs.html

http://slikanice.blogspot.com/ (Otho Cushing: Tediseja in Albert Robida: Izjemna potovanja Saturnina Farandoula)

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist