Kaj če zmanjka navdiha?

27. 1. 2020 - Pisanja se lotimo kot vsakega dela - ne zanašajmo se na navdih

Ko pišemo spis, imamo praviloma vsi enake pogoje. Vsi v razredu dobijo enak naslov (ali možnost izbire med enakimi naslovi), pisati začnejo hkrati, tudi časa za pisanje je za vse enako (nekateri imaio možnost podaljšanja, kar pa le redko vpliva na končno oceno). Toda zelo verjetno so nekateri bolj razpoloženi za pisanje od drugih. Bodo zato tisti drugi slabše ocenjeni? To nikakor ni nujno!

Pisanje je predvsem stvar znanja in spretnosti

(Električna pot, Albert Robida)

Mislite, da je Messi vedno enako razpoložen za igro? Nikakor ne. Vendar bo na nogometni travnik vseeno prišel in vsaj poskusil pokazati katero od svojih čarovnij. Morda mu ne bo vse uspevalo (tudi takrat, ko je vrhunsko razpoložen, mu ne), a morda bo po drugi plati pomagal do vrhunske poteze soigralcu.

Ali pa pomislimo na vodovodarja. Pipe bodo puščale, pa če ima navdih ali ne. In vodo bo treba ustaviti. Morda bo kak dan res porabil več časa za menjavo ventila ali pa celo kak spoj slabo zatesnil. Bo pač delal nekoliko dalj ali prišel še enkrat.

Tudi pri pisanju le redko uspemo v prvem poskusu napisati popoln stavek. Pravzaprav bo večina pisateljev priznala, da jim le redko uspe napisati stavek, s katerim so povsem zadovoljni. To se morda celo zgodi le nekajkrat v življenju. Pa imamo vseeno knjižne police polne odličnih zgodb, ki milijonom ljudi bogatijo življenje, prav tako kot nas vsak dan razveseli pitna tekoča voda ali žoga v nogometni mreži.

Tako se takrat, ko pozvoni telefon in me morebitni naročnik prosi, da bi zanj napisal zgodbo, nikoli ne zgodi, da bi delo odklonil zaradi pomanjkanja navdiha. Zelo pogosto imam idejo zanj že nekaj minut po koncu pogovora, v katerem mi razloži, kaj sploh želi. Razlog je enak kot pri Messiju ali vodoinstalaterju. Ker svoje delo obvladam. In tudi vi ga. Napisati spis je pač stvar spretnosti. Znati morate le brati (da se navadite, kako približno so oblikovane povedi, iz katerih so narejene zgodbe) in pisati (da podobne povedi tudi zapišete).

(Charles Perrault, pravljičar)

Morda kdo poreče, da marsikomu vseeno zmanjka idej, da ne ve, kako nadaljevati po uvodnem delu, da se izgubi v lastnem zapletu, ... No, za takšne primere bom v nadaljevanju podal nekaj nasvetov.

Vaja dela mojstra

Obrabljen izraz ali ne, kdor hoče dobro pisati, mora predvsem - veliko pisati. Tudi tekač ali kolesar mora vsak dan teči, da bo lahko v nedeljo, ko bo šlo zares, iz sebe spravil najboljše. Če je Messi še tako nadarjen, mora še vedno vsak dan tekati v krogu kot vsak pionirček v začetni nogometni šoli. Vodoinstalaterji in drugi mojstri pa se prav tako največ naučijo na terenu, večinoma na začetku kot spremljevalci izkušenih mojstrov, a prav kmalu že znajo rešiti težave tudi v situacijah, s katerimi se srečujejo sami in prvič.

Najboljša šola je življenje in o pisanju s pomočjo lastnih izkušenj (teh imajo šolarji seveda precej manj od odraslih pisateljev) sem že napisal poseben članek. Jasno je, da ni vsak uspešen pisatelj živel tako pustolovsko kot na primer Jack London ali Robert Heinlein. Zato bi ponovno omenil le zlato pravilo, da se ni nujno zanašati le na lastne izkušnje (ki so pogosto le drugo ime za napake). Prav tako dobro se lahko učimo iz tujih. Za to so na srečo na voljo knjige. Verjamem, da sodobnemu šolarju pogosto bolj teknejo filmi, videospoti ali komu celo gledališka igra, a vseeno vam priporočam branje (še posebej knjig, ki jih ni treba obvezno prebrati). V knjigah namreč zgodba teče s hitrostjo, ki jo določa bralec sam, zato je izkušnja prebrane zgodbe veliko močnejša in koristnejša, kot jo lahko daje drug, na videz privlačnejši medij.

Dodaten vir izkušenj, uporabnih za pisanje in nasploh v življenju, so potovanja. Počitnice, šolske ekskurzije in nedeljske izlete tako vedno poskusite izkoristiti, da spoznate kaj novega - si ogledate krajevno zanimivost, poskusite novo jed ali spoznate novega človeka. Vse to vas bo bogatilo in vam dajalo pri pisanju dodatnih moči.

Odkrijte svoje močne in šibke točke

Vsak pisec je boljši na nekaterih in slabši na drugih področjih. Nekdo morda odlično opazuje in komentira, a ne zna najbolje graditi napetosti. Drugi ima posluh za dialoge, pa mu ne gre opisovanje. Tretji je duhovit, v vsaki situaciji najde možnost za zafrkancijo, a nima pravega občutka za like.

(Srečni princ, Oscar Wilde)

Trik do uspešnega pisanja je seveda čim bolje izkoristiti svoje močne točke in prek zahtevnejših delov zgodbe (kjer se pokažejo šibke točke) čim bolj gladko zdrsniti. Tako bo bralec užival v boljših odlomkih, slabših pa ne bo niti opazil. Pravljice, moja priljubljena zvrst, so lep primer takšnega pisanja. Pri Grimmovih je poudarek na napetosti in akciji, liki pa so, milo rečeno, suhoparni. Andersen in Wilde, nasprotno, precej duhovičita, vnašata čustva in njuni liki so veliko bolj živi. Vendar se marsikomu njune pravljice včasih zdijo premalo napete, v njih pogosto pogrešajo akcije.

V zgodbah 1001 noči je posebnost pripovedovanja zgodb znotraj drugih zgodb in repletanje zgodb med seboj, tako da besedilo bralca nenehno prepričuje, da se posveti nadaljevanju in le težko odloži čtivo. Charles Perrault, oklican za očeta pravljice, vsako svojo pravljico zaključi s podukom v verzih, ki so vedno nekoliko zbadljivi. Ezopove basni so prav tako poučne, a je tam poudarek predvsem na poduku in ne toliko na zgodbi.

(O levu in miški, Ezop)

Če boste prebrali po nekaj primerov vsakega od naštetih, boste hitro ugotovili, da so zgodbe vedno napisane po dokaj predvidljivi formuli - nekdo ima problem (razkrije se v uvodu), ta problem se nato razrešuje (temu je navedeno jedro zgodbe) in končno uspešno ali neuspešno razreši (temu je namenjen zaključek). Tudi o tem sem že pisal. Še vedno je vse res.

Sedaj pa se nehajte izgovarjati s pomanjkanjem navdiha in izkoristite hladne dni za pisanje dobrih zgodb!

(Februarski koledar, Edward Penfield)

Vsi uporabljeni viri so v javni lasti:

https://reallycoolblog4you.blogspot.com/2013/11/albert-robida-real-father-of-science.html

https://manyinterestingfacts.wordpress.com/2018/12/27/famous-fairy-tale-authors-and-collectors/

https://www.pravljice.org/pravljice/o-pravljicah/wilde-saloma-pravljice

http://vintagecalendars.mystrikingly.com/blog/edward-penfield

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Vabljeni k sodelovanju v nagradnem natečaju Kaj pa ti znaš?!

Čaka vas več kot 70 nagrad! Pošljite 3-minutni video vaših spretnosti!

Sodelujete lahko večkrat do 30. septembra 2020.