Ampak jaz nimam časa!

16. 12. 2019 - Kako najti čas za pisanje

Pri pisanju je tako kot pri vsakem drugem početju. Vaja dela mojstra. Če hočeš postati dober nogometaš, moraš brcati žogo. Če hočeš postati dober pianist, moraš igrati na klavir. Pisatelj pa mora pisati. Tudi če nimamo v življenju namena napisati ničesar daljšega od odgovora na vprašanje, poslano po e-pošti, nam bo nekaj pisateljske obrtniške spretnosti prišlo še kako prav. Kdor je namreč spreten pri pisanju, se zna izražati jasno in razumljivo, njegovo sporazumevanje z okoljem je učinkovito, tudi pri nastopanju v javnosti ali v bežnem pogovoru z neznancem je običajno samozavestnejši.

Ko le dan ne bi bil tako kratek ...

Najpogostejši razlog, da ne pišemo, je pomanjkanje časa. V marsikateri glavi kar mrgoli bleščečih idej, odštekanih preobratov in izvirnih likov, a na papir ali računalniški zaslov nikakor ne pridejo. Za to avtorju preprosto zmanjka časa. Je to res ali gre le za izgovor, s katerim opravičujemo strah pred kritiko, spoznanjem, da ne znamo napisati lepega stavka, ali kak drug razlog, da najgenialnejše delo vseh časov nikoli ne nastane?

(Zapisujmo si, kam je izginil naš čas)

Verjetno ste to že slišali, a vseeno velja ponoviti: dan je za vse enako dolg. Razlikujemo se le v tem, kako ga izrabimo. Zato je zelo pomembno, da najprej ocenimo, kako nam mineva čas in nato poiščemo način, da na dnevni (ali vsaj tedenski) urnik vrinemo čas za pisanje. Na enak način lahko najdemo čas za branje, ki ga prav tako kronično primanjkuje, pa čeprav nenehno prebiramo novice na portalih, preverjamo statuse prijateljev na družabnih omrežjih in listamo po drugih besedilih, katerih vsebino običajno pozabimo že po nekaj sekundah.

Naredimo si torej preprost urnik, v katerega sproti ali vsaj zvečer za ves dan zapišimo, kako smo porabili svoj čas. Če nam to uspe ponoviti sedemkrat zapored bomo že vedeli, ne le kaj počnemo med tednom, ampak skoraj zagotovo tudi, kje je kakšna rezerva.

Primeri slabe izrabe časa in kako to popraviti

Morda imamo na primer navado po pouku zelo dolgo klepetati s sošolci na dvorišču. Druženje je seveda prijetno in koristno, a včasih se vseeno zgodi, da nekje kar ’obvisimo’, pa čeprav bi tačas lahko napisali nalogo, prebrali poglavje v knjigi ali - napisali kratek skeč za šolsko proslavo.

(Oceniti moramo, kaj je pomembnejše)

Ali pa popoldne gledamo priljubljeno nadaljevanko, ki se ji sicer ne bi odrekli, a je za njo na vrsti še ena, ki nam ni tako všeč, pa jo vseeno pogledamo, ker je televizor ravno prižgan in se nam v tistem trenutku pač ne ljubi vstati. No, tudi tu je priložnost, da se takoj po koncu prve nadaljevanke presedemo za računalnik in zapišemo prvi stavek svoje predstavitve ali nastopa pri pouku zgodovine.

Odkar so računalniki (narejeni, da bi nam prihranili čas) tako razširjeni, ogromno časa preživimo na straneh s smešnimi filmi ali forumih, posvečenih našim najljubšim konjičkom. Ne, ni se jim treba odreči. A že preprosto pravilo, da se na primer med deseto dopoldne in šesto popoldne ne posvečamo takšnim časovnim požeruhom, nam lahko ponudi kar veliko prostega časa. Seveda ga lahko izkoristimo za pisanje (in branje).

Kako so časovno zadrego s pisanjem reševali veliki mojstri?

Ne vem, koliko veste o Oscarju Wildu, a zagotovo ste že marsikaj slišali o Hansu Christianu Andersenu. No, oba sta večkrat priznala, da veliko raje potujeta in klepetata kot pišeta. Pisanje je pač samoten poklic. Toda oba sta za seboj vseeno pustila spoštljivo količino odličnih besedil. Pri obeh je pomagalo, da so ju priganjali roki za oddajo besedil in pomanjkanje denarja. Če besedil nista napisala, denarja ni bilo.

Tudi Charles Perrault, neuradni oče pravljice, in Jean de La Fontaine sta bila pod časovni pritiskom. Obema so k preživetju pomagali bogati plemiči, vključno s kraljem, a vsi so v zameno pričakovali določeno količino verzov na mesec ali trimesečje.

(naslovnica Perraultovih pravljic)

Ernest Hemingway je menda vsak dan napisal vsaj petsto besed, ne glede na vse. Tale članek ima, recimo, tisoč besed, pa zanj nisem niti približno porabil celega dne. Hemingway je začel navsezgodaj, da je lahko čim prej zaključil (tudi vročino je sovražil) in se posvetil drugim opravilom, ki so ga prav tako veselila. Bil je na primer ribič in boksar. Za svoje delo je prejel Nobelovo nagrado.

Tudi Virginia Wolf je pisala zjutraj. Ona si ni postavila cilja v obliki števila napisanih besed, temveč je pisanju vedno namenila natanko dve uri in pol. Da tačas ne bi zadremala, je imela mizo z nagibom, za katero je morala stati. Kot je sama rekla, je tako lahko na svoje delo gledala od blizu in daleč.

Victor Hugo si je za cilj zadal napisati roman med decembrom in naslednjim februarjem. Izbral je najhladnejše obdobje v letu, se oblekel komaj dovolj za bivanje v zaprtem prostoru, kamor se je zabarikadiral s steklenico tinte. Sprva je hotel roman naslovit z ’Kaj je prišlo in črnilnika’, a je nato naslov spremenil. Tako je nastal ’Notredamski zvonar’.

(O lisici in vranu)

Kje so še rezerve?

Številni avtorji so našli čas za pisanje tako, da so zjutraj vstali prej ali šli zvečer kasneje spat. Franz Kafka je le redko začel s pisanjem pred enajsto zvečer , vendar je znal potem potegniti kar do sedme zjutraj. Honore de Balzac je med pisanjem nenehno pil kavo. Ne vemo, kako močna je bila in v kako veliko posodo so mu jo točili, vendar ohranjeni zapisi trdijo, da je spil tudi po petdeset (!) skodelic na dan.

Vam ni treba v takšne skrajnosti. Dovolj bo že, če si morda enkrat ali dvakrat na teden omislite ’preduro’ namenjeno pisanju ali vsaj branju leposlovja. V obeh primerih boste izboljšali besedni zaklad in jasnost izražanja. V številnih šolah so za podobne projekte pripravljeni svojim učencem ponuditi tudi prostor, ki ga morda doma ni (ali vsaj ne brez različnih motečih dejavnikov).

Poleg tega lahko za pisanje izkoristimo številna drobna čakanja, ki se jih prek dne vedno nabere za kako urico ali celo več. Med čakanjem v vrsti za kosilo je gotovo mogoče najti zabavno rimo ali presenetljiv uvod za naslednji šolski spis. Da ne omenjam dolgotrajnih voženj z vlakom.

Tu so še dnevi, ko nepričakovano ostanemo brez domačih nalog, pa prazniki in počitnice, kot so novoletne pred nami. Morda tudi kakšna gripa, ki nam ne pobere prav vseh moči. Mislim, da je Niko Grafenauer ravno med boleznijo napisal večino svojega Pedenjpeda. Boste poskusili še vi?

Vse uporabljene slike so v javni lasti. Viri:

https://almostuseful.joomla.com/2-uncategorised/18-tame-your-time-in-5-simple-steps.html
https://charles-perraults-fairy-tales.weebly.com/books/perraults-fairy-tales-illustrated-by-thiriet
http://blackandwhiteandmore.blog.fc2.com/blog-entry-7.html

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Vabljeni k nagradnemu natečaju Kaj pa ti znaš?

Čaka vas več kot 70 nagrad! Pošljite 3-minutni video vaših spretnosti!

Sodelujete lahko večkrat do 30. marca 2020.