Pametno uporabljajmo like v svojih zgodbah!

16. 10. 2019 - Predvsem naj jih ne bo preveč

Pred časom sem že pisal o pomenu prepričljivih likov v naših zgodbah. Če smo omejeni s časom in prostorom, ki sta na voljo za pisanje, tako kot to velja za šolske spise, moramo ravnati še toliko bolj premišljeno.

O literarnih likih je bilo napisanih veliko člankov. Vsem je skupno, da ne ponujajo enakih odgovorov niti na najpreprostejša vprašanja:

  • Koliko likov naj bi nastopalo v kratki zgodbi (spis je v bistvu ravno to)?
  • Kateri liki so nujno potrebni in kateri bolj za okras?
  • Kakšna je naloga vsakega posameznega lika?

Tako tudi tukaj nima smisla ponujati dokončnih odgovorov. Raje si na primerih poglejmo, kako se obnesejo posamezni liki v preverjeno uspešnih zgodbah. Seveda bom spet uporabil pravljice.

Glavni lik (junak, junakinja)

V kratki zgodbi je običajno le eden. Na primer Trnuljčica. Ali Aladin. Ali Kekec. Včasih je že v naslovu naveden nasprotnik ali prepreka ali dosežek glavnega junaka, morda pomočnik glavnega junaka, ali pa je ista zgodba znana pod več različnimi naslovi:

  • Zlatolaska je bila nekaj časa naslovljena kot Trije medvedi (dejansko so oni junaki in ona nasprotnica), marsikje pa jo poznajo kot Zlatolaska in trije medvedi.
  • Sneguljčica iz 19. stoletja je postala v 20. stoletju celo bolj znana pod naslovom Sneguljčica in sedem palčkov.
  • Pogumni krojaček je lahko naslovljen kot Sedem na en mah.

In tako naprej.

V zelo redkih primerih imamo lahko več glavnih junakov. Tak primer je na primer Janko in Metka, kjer je najprej Janko odločnejši in ima glavno besedo, nato pa se vlogi zamenjata. Ravno ta posebnost je eden poglavitnih vzrokov za uspeh Janka in Metke, ki sta močno zasenčila številne druge pravljice z več glavnimi junaki (Otroka v gozdu, Bremenski mestni godci, ...)

Podobno bi lahko rekli za Romea in Julijo.

Nasprotnik

Že zgoraj sem omenil drugi najpomembnejši lik vsake zgodbe - nasprotnika glavnega junaka. V pravljicah so to običajno čarovnice, volkovi, velikani ali druga mogočna bitja, ki predstavljajo veliko težavo za glavnega junaka in poskrbijo, da je zgodba za bralca zanimiva. Le kdo bi bral Harryja Potterja, če ga (in njegove prijatelje!) ne bi nenehno ogrožal skrivnostni in mogočni Mrlakenstein?

Včasih so nasprotniki tako zanimivi, da zasenčijo celo glavnega junaka. V redkih primerih ga celo izrinejo iz naslova zgodbe. Tak primer je na primer Snežna kraljica, ki vendar pripoveduje o izjemni požrtvovalnosti male Gerde, njena mogočna nasprotnica pa se v sami zgodbi pojavlja relativno malo. Za primer bi lahko dali še pravljico Špicparkeljc, ki pa je v dobršnem delu sveta vseeno znana kot Mlinarjeva hči.

Primeri z ’negativci’ v naslovu so pogostejši v literaturi in drugih medijih za odrasle. Na primer Drakula ali Žrelo. Vendar so tudi tu redki. A glavno je vedeti, da brez nasprotnika ne gre.

Nasprotnik ni nujno en sam. V Pogumnem krojačku so to na primer velikani, pa kralj, ki si nenehno izmišlja nove naloge, nato ljubosumni vojaki in končno še nezadovoljna žena.

Nasprotnik je lahko celo glavni junak sam sebi! Srečni kraljevič Oscarja Wilda, Srečni Hans bratov Grimm ali celo Mala morska deklica Hansa Christiana Andersena so že takšni primeri. Vsi po vrsti sprejemajo odločitve, ki jih vodijo v vse slabši in slabši položaj, vse do bridkega konca (ki pa se vsaj v pravljicah lahko nepričakovano zasuka).

Pomočnik

Pomočnik glavnemu junaku seveda pomaga premagati prepreke in priti do cilja. V pravljicah in spisih ni nujno potreben, a jih naredi zanimivejše. Lovca v Perraultovi različici Rdeče kapice ni, je pa v Grimmovi. Je treba posebej poudarjati, katera od obeh Rdečih kapic je danes po svetu bolj priljubljena?

Najbolj znani pomočniki so tako vplivni, da celo zasenčijo glavne junake in si včasih prislužijo celo omembo v naslovu. Pomislite le na Obutega mačka ali Aladina in čudežno svetilko ali Leteči kovček (Hansa Christiana Andersena).

V Zlati ptici dobi najmlajši izmed kraljevičev nepogrešljivega pomočnika v volku, palčki so le do neke mere v pomoč Sneguljčici, dokler jih ne izpodrine mogočnejši kraljevič, Janko in Metka pa sta pomočnika kar drug drugemu. Za zgodbo je zelo dobro, če se več likov lahko zlije med seboj. Tako na primer v Gosji pastirici princesina služabnica svojo vlogo pomočnice ob prvi priložnosti zamenja za vlogo nasprotnice, v več ruskih pravljicah pa Baba Jaga nastopa kot nasprotnica, ki postane pomočnica.

Pa ni treba tako daleč, saj se boste vsaj nekateri verjetno spomnili na knjigo Kekec na volčji sledi.

  • V tej zgodbi Kekec, ki je seveda glavni junak, postane pomočnik Mojci, ki jo ozdravi slepote.
  • Pehta, na videz nasprotnica Mojce, je v resnici njena pomočnica (hoče jo ozdraviti).
  • Volk, Pehtin pomočnik in Kekčev nasprotnik, pa se po uspešnem podkupovanju s pečenko spremeni v Kekčevega pomočnika in Pehtinega nasprotnika.

Takšne spremembe naredijo vsako pripoved zanimivejšo in potrudimo se, da jih uporabimo v šolskih spisih.

Sodnik

Lik sodnika je prav tako pomemben, čeprav nanj, za razliko od že naštetih, le redko pomislimo. Sodnik ima moč odločanja o usodi drugih. To moč ima vsaj v pravljicah običajno že od začetka, kar pomeni, da si je ni pridobil skozi zgodbo s svojimi dejanji, na primer z dobrimi deli.

Primeri sodnikov v literaturi za otroke so lovec v Rdeči kapici, kralj v Gosji pastirici (čeprav je tu ponujena domiselna različica - kralj goljufivi služabnici predlaga, da sama določi kazen zločincu, ne da bi ta vedela, da izreka kazen sami sebi), Zver v Lepotici in Zveri (čeprav se tu v vlogi sodnika ob očetu in Zvezi preizkusijo še njeni sestri in Lepotica sama), Metka v Janku in Metki (prva sodnica v zgodbi je seveda njuna mačeha), Špicparkeljc v istoimenski pravljici, itd.

Sedaj smo omenili komaj štiri like v zgodbah, morda bi bilo celo bolje, če bi jim dejali vloge, in že je jasno, da lahko pisanje naredimo veliko bolj zanimivo, če v istem liku združimo več vlog ali se v isti vlogi preizkusi več likov ali se isti lik seli iz ene vloge v drugo ...

Smo se razumeli?

Poigrajmo se z liki tako, da jim dodelimo različne vloge, namesto da bi morda v pomanjkanju idej vpeljevali vedno nove in nove like (klasična napaka neizkušenih avtorjev). Ko se poglobimo v svoje like, bomo namreč v vsakem odkrili svetle in temne plati, spretnosti in nerodnosti, moči in slabosti, skratka - odkrili bomo, da so, čeprav izmišljeni, še kako človeški.

Človeški liki pa so vedno zanimivi in zgodbe o njih vedno radi beremo!

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti.

Viri:

https://john-hassall-fan-page.page.tl/The-Three-Bears.htm

https://slikanice.blogspot.com/2018/01/artus-scheiner-in-shakespearjeve-povesti.html

https://slikanice.wordpress.com/2012/09/24/oscar-wilde/

https://yesterdaysdream.hatenadiary.com/entry/2018/04/23/083043

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2019/08/08/little-red-riding-hood-the-story-with-pictures-by-arpad-schmidhammer/

SLONTASTIČEN POZOR!

Vabljeni k nagradnemu natečaju Kaj pa ti znaš?

Čaka vas več kot 20 nagrad! Pošljite 3-minutni video vaših spretnosti!

Sodelujete lahko večkrat do 30. marca 2020.