Matic Munc: Smešno je, da se določene teme pogovora hranijo do 18. leta!

18. 6. 2019

V okviru projekta Ustavi se!, ki poteka vse do septembra, smo se pogovarjali z enim izmed ambasadorjev letošnje že tretje ponovitve, družinskim psihologom, predavateljem, pisateljem in blogerjem Maticem Muncem, ki je strokovnjak na področju družinske psihologije in je pomagal že mnogim mladim ter njihovim staršem, ki so se znašli pred kopico vzgojnih, vedenjskih in drugih težav. 

Matic Munc je na javni tribuni oziroma okrogli mizi spregovoril predvsem o težavah, ki se dogajajo v naših domovih, komunikaciji med otroki in starši. Poudaril pa je tudi pomen komunikacije med staršema, kar seveda vpliva posredno in neposredno na otroke. 

Vabljeni k branju njegovih misli, ki jih je izrazil javno in tudi ekskluzivno za naš portal. 

Psiholog Matic Munc je poudaril pomen iskrene in poglobljene komunikacije v družini. Pogovor o "tehnikalijah" nikakor ni dovolj, še najmanj pa je dobrodošlo obtoževanje in ukazovanje. Pogovor naj bi bil kakovosten, nežen, mehak in takšen, da si zanj vzamemo čas. Psiholog Matic Munc je poudaril pomen iskrene in poglobljene komunikacije v družini. Pogovor o "tehnikalijah" nikakor ni dovolj, še najmanj pa je dobrodošlo obtoževanje in ukazovanje. Pogovor naj bi bil kakovosten, nežen, mehak in takšen, da si zanj vzamemo čas.

Kar je zbrane precej zbodlo v ušesa, je Matičeva ugotovitev, plod njegovega dolgoletnega dela: "Starši se dejansko zelo malo oz. premalo ali skoraj nič ne pogovarjajo, ne med seboj in ne z otroki. Podajanje tehničnih napotkov, kaj bomo jedli in kam bomo šli v trgovino - temu ne moremo reči ravno pogovarjanje na višjem osebnostnem nivoju. Oziroma to ni pogovor, ki bi ogrel srce in ki bi bil v družini dovolj. Seveda je potrebno tudi te stvari doreči, ampak ne na račun tega, da zmanjka potem časa za poglobljene pogovore. Zato pa velikokrat pride do raznoraznih situacij, ko otroci naredijo kaj narobe, kaj narobe rečejo, se stepejo in podobno. In potem se prične ukazovanje, kaznovanje in podobno. To se vse kopiči mesece in mesece, leta in leta in kar je ključno, je vzor staršev in komunikacija. Če karikiram - kako uspešno se starši pogovarjajo z otroki v primeru konflikta od 1 do 10, bi rekel, da 5. Jaz osebno se pri pogovoru na naših srečanjih izogibam nasvetom, naredi to, naredi tako. Raje prisluhnem in nato pridemo do skupne rešitve. Resnično v družinah manjka iskrene komunikacije; ampak tiste res iskrene, direktne, pogumne, brez celofana."

Dejavnosti, šola, služba, gospodinjstvo, veliko je nalog, ki jih je treba čez dan postoriti, pa vendarle - se je treba ustaviti, kajne?

Robotizacija je postala problematična, današnja človeška komunikacija namreč ne vključuje bližine oz. je vključuje premalo. In potem pride do represije v smislu starševskih zapovedi, ne počni tega in onega. V ozadju pa zgodbe še kar naprej ostajajo. Manjka tudi potrpežljivosti. Kakšna zgodba, ki, če bi si vzeli čas za otroka in mu prisluhnili, lahko traja tudi uro in pol. Otroci namreč velikokrat na kakšno vprašanje, zakaj si naredil to (npr. se grdo obnašal v šoli itd.), rečejo: ne vem. S potrpežljivostjo in poslušanjem pa se lahko zgodi marsikaj in zelo veliko skriva. Odgovor ne vem je namreč le izgovor. Ponovno poudarjam, zelo malo je v družinah tistih pravih intimnih pogovorov, so le napotki o pospravljanju, šoli, domačih nalogah, o težkih temah pa ni poguma. 

O vsem se je treba pogovarjati, tudi o morda malce manj prijetnih stvareh

"Jaz osebno menim, da se otroke podcenjuje. Tudi oni imajo namreč svoja stališča in prav je, da jim prisluhnemo. Smešno se mi zdi, da je v Sloveniji nekakšno mišljenje, da je določene teme treba prihraniti tja do 16. ali 18. leta. To je absurd! Prikrivanje določenih tem ni v redu - vključiti jih je treba v pogovor. Tudi npr. pogovor o dopustih, prostem času; otroke je treba vključiti v pogovor - kam bi šli, kaj bi počeli? Konec koncev imajo tudi oni pravico odločati in premalo jih vključujemo v pogovor. Potem pa pride do nasilja, motenj hranjenja, celo misli na samomor, pretepov, slabih šolskih ocen, zaostajanja od pouka in podobno. To se nikoli ne zgodi čez noč. Vedno je za vsemi temi težavami obsežna zgodba. Tudi preveliko obremenjevanje otrok z raznoraznimi obšolskimi dejavnostmi je zanje velikokrat prevelik stres. Vse to se kopiči in ob določenem času se pokaže v takšni obliki, ki nam velikokrat ni všeč."

Vsak posameznik je del družbe, vsak je unikat, ali na to res pozabljamo?

"Tehnologije ne bomo mogli več ustaviti. Sedaj gremo v ta tok in moramo ga samo znati usklajevati. Preveč je tudi tračarij okrog drugih. Družba je pa konec koncev vedno bila in bo sestavljena iz posameznikov. Mediji imajo tukaj izredno pomembno vlogo. Velikokrat se zgodi, da tisto, kar prinaša branost, nima popolnoma nobene povezave z realnim življenjem, prinaša pa seveda denar. Za počutje v naši družbi pa potem velkokrat krivimo politiko. Tudi pogovori med partnerjema so večino časa omejeni samo na logistiko, kar res ni dovolj. Malo ljudi je, ki so res iskreni in tu bi morali več delati. To so procesi, saj smo tudi mi, ljudje zapletena bitja. Z enim pogovorom po dolgem času se velikokrat ne da rešiti vsega. Premalo motivacije vlagamo v to, medtem ko je veliko preveč vlagamo v materialne dobrine."

Pristna komunikacija, mehkoba in nežnost so ključne za družinsko življenje. Pristna komunikacija, mehkoba in nežnost so ključne za družinsko življenje.

Dobra komunikacija deluje v dve smeri

"Pink ponk velja tudi za otroke, kar se tiče komunikacije. Imamo pa dandanes še eno težavo - otroci so velikokrat preveč razvajeni. Prevečkrat dobijo, kar si želijo, in to takoj. Včasih je sicer bilo preveč nasilja, predvsem glede načina komuniciranja, kar je seveda tudi težava, danes pa imam občutek, da se gre v drugo smer - preveč je pozornosti, mehkobe in starši premalo postavljajo meje svojim otrokom. Zdrava kmečka pamet je tukaj malce odpovedala, po mojem mnenju."

Zdaj pa vam v branje ponujamo še odgovore, ki jih je Matic Munc povedal ekskluzivno za naš portal. 

Živimo v hitrem tempu življenja. Kako svetujete staršem, da ustvarijo intimnejšo, kakovostnejšo vez z otroki in konec koncev med seboj?

"Dejstvo je, da res vsi precej hitimo. Kar jaz opažam, je to, da starši v nekem obdobju začnejo izgubljati stik s svojimi otroki, to je tam običajno pri devetih ali desetih letih. To pa predvsem zaradi tega, ker se ne pogovarjajo o pomembnih stvareh z otroki, in drugič, ker ne počnejo stvari skupaj. Nasvet je tukaj preprost: dajte to delat! Kar pomeni to: na leto je okrog 52 vikendov, verjamem, da je tedenski urnik zelo pester, veliko je obveznosti takšnih in drugačnih, ampak sobote in nedelje so resnično tiste, ko naj bi si vzeli čas zase. Takrat je zelo dobro, če se načrtuje aktivnosti, dokler seveda mladi sploh še želijo s starši kam iti. Pomembno je, da se nekaj počne, da se nekam gre in nekaj doživi. In da se skozi vse to razvije debata o vsem, kar je v tem življenju. Skratka, da ljudje niso preveč na strojčkih, od telefonov do televizorjev, ampak da počnejo nekaj skupaj in skozi to ustvarjajo svoj stik."

Kako pa postaviti meje otroku in mu dati vedeti, da tudi oni potrebujejo nekaj časa in da niso otroci vedno izključno na prvem mestu?

"Za vsakega, ki ima otroke je to zelo težka naloga, zato ker vsak starš nastopa v različnih vlogah. Ena je službena naloga oziroma vloga, potem je tukaj vloga starša, še vedno so pa tudi ljudje in partnerji. Te vloge so si med seboj različne, se pa seveda tudi prepletajo. Jaz temu rečem, da je potrebno nekakšno uravnovešeno žongliranje med vsem tem. Veliko dni je v letu in  tudi partnerja naj med seboj ohranjata vez, da gresta kdaj skupaj ven. Sama. Poslušam zgodbe in ugotovim, da nekateri niso bili skupaj npr. na večerji že več let. Zato, ker počnejo stvari samo skupaj z otroki. Ampak, partnerja morata početi nekaj tudi skupaj, in to sama. Zdaj, ali je tabu to, da gresta sama na dopust, vsaj za npr. podaljšani vikend? Tukaj je težava ta, da starševstvo prevzame vse skupaj in se vse počne še samo z otroki. Pa vemo, da ni tako. Smiselna bi bila že npr. ena razdelitev - kaj počnemo skupaj, kaj počneva sama, konec koncev pa tudi otroci morajo kaj počet sami. Dejansko ne potrebujejo kar naprej naše animacije. Saj se znajo tudi sami igrati kdaj pa kdaj."

Starši so v različnih vlogah: so uslužbenci, osebe, starši in partnerji. Vse te vloge in naloge je potrebno nekako držati v ravnovesju. Starši so v različnih vlogah: so uslužbenci, osebe, starši in partnerji. Vse te vloge in naloge je potrebno nekako držati v ravnovesju.

Kako pa je s pozornostjo pri otrocih, ko so tri, štiri, pet šest let stari? Kako se takrat spopadati s tem, da bo otrok razumel, da ne more biti v vsaki sekundi center sveta?

Ja, naloga tudi takrat ni lahka, a se seveda vse da. Tri, štiri leta je že čas, ko je otrok precej raziskovalen. Zanima ga veliko stvari in res ne potrebuje vedno naše animacije. Učenje tega, da lahko nekaj dela sam, česar si morda na začetku ne bo želel in se bo želel nalepiti na starše, je ključno. Ravno to so tudi leta, ko se mu lahko pokaže, da se je lepo zabavati tudi sam. Da najde svojo igro in da se igra z vrstniki v nekem okolju. Da nismo torej samo mi tisti, ki jim kar naprej nekaj omogočamo. To je dolgotrajna zadeva, to je proces, ki ga mnogi spregledajo in prevelik del življenja žrtvujejo samo za otroke, potem pa nase pozabijo. Otroci namreč niso toliko nebogljeni, da ne bi razumeli, da lahko kakšne stvari počnejo tudi sami in da imajo lahko že prijatelje pri teh letih. Tri, štiri leta so namreč že nekako čas za prijateljske vezi."

Tanja Mojzer
Foto: Tanja Mojzer in Pixabay

SLONTASTIČEN POZOR!

Od 5. 9. do 3. 10 bo vsak četrtek ob 19.45 v oddaji Lahko noč, otroci! na sporedu posebna pravljica o čustvih!