Moč prvega stavka

27. 5. 2019 - ... pa čeprav gre včasih dejansko za prvi odstavek ...

Pisal sem že o pomenu močnega udarnega začetka. Po možnosti takšnega, ki pritegne pozornost bralca in ga ne izpusti vse do samega konca. Dobro pisanje (ali pripovedovanje nasploh) ni v resnici nič drugega kot prepričevanje bralca, naj vendar prebere še naslednji stavek. In še enega potem in potem, dokler ne obrne strani. In naslednje strani. In še ene, dokler jih ne zmanjka. Takšno pripoved smo imenovali tehnika hakeljcev. Poskušajmo jo uporabljati vedno in povsod, tako pri šolskih spisih kot v zaupnih pogovorih.

Tokrat se posvetimo le prvim stavkom. Za začetke zgodb pravijo, da so najpomembnejši od vsega. Če bralca ne zanimajo, bo zgodbo odložil in potem nam še tako zanimivi liki ali presenetljivi zapleti, ki sledijo prvemu stavku, nič ne koristijo. Moč dobrih prvih stavkov bomo seveda najbolje predstavili s primeri.

»Pred davnimi časi sta v nekem mestu v Perziji živela brata, enemu je bilo ime Kasim, drugemu Ali Baba.«

Moja priljubljena snov - pravljice - nam bo spet v dobrodošlo pomoč. Kot že veste, se večinoma začnejo z ’nekoč, pred davnimi časi’, ’za devetimi gorami’ in omembo glavnega lika. Tako praviloma že v prvem stavku (ali vsaj odstavku, ki je sestavljen iz peščice krajših stakov) bralcu ponudijo naslednje:

- čas in kraj dogajanja (čeprav sta v pravljicah pogosto nedoločena, bralcem pomagata v domišljiji ustvariti določeno sliko prizorišča), v primeru Ali Babe in 40 razbojnikov tako večina bralcev niti ne ve kaj prida o Perziji, a v duhu se hitro izrišejo eksotična prizorišča s skrivnostnimi bradatimi možmi, prebrisanimi ženami z zakritimi obrazi, letečimi preprogami in podobnimi elementi;

- glavni lik (ali, to je manj pogosto, več glavnih likov), s katerim bo bralec ali poslušalec skupaj dihal in trepetal skozi pripovedovanje;

- osnovni zaplet (najpogosteje gre za veliko, morda celo življenjsko ogroženost nekoga, na primer starega kralja ali prebivalcev mesta, ki mu preti zmaj, zelo pogosta so tudi tekmovanja, največkrat med brati ali sestrami);

- ton pripovedi (pravljice pripovedujemo na drugačen način kot srhljivke ali detektivke, fantastične zgodbe so spet drugačne od takšnih, ki se godijo tukaj in zdaj).

Pravzaprav gre za kar veliko informacij. Bralcu jih moramo dati, da bo zgodba zanj ne le zanimiva, ampak tudi smiselna. Celo tipična tako imenovana zgodba nesmisla, kot ja Alica v Čudežni deželi, se začne z informacijo in hakeljci:

"Alica se je naveličala posedati ob sestri na obrežju ..."

Takoj je jasno, da imamo opravka z deklico, ki ima sestro in ji je dolgčas. Takšna zgodba bo praviloma bolj pritegnila k branju deklice. Ker je dolgčas pogost pojav med mladimi, se bralcem ni težko postaviti v njeno kožo. Zato jih toliko bolj zanima, kako bo dolgčas pregnala ona. Kaj bo storila sedaj? Kam bo šla? Kako se bo odzvala njena sestra?

Avtor je podal osnovne informacije in postavil hakeljce. Spoznali smo glavni lik in že od samega začetka je jasna tudi težava, ki jo bo poskušala premagati - pregnati dolgčas. Kot ste opazili, Lewis Carroll ni preprosto zapisal, da se je Alice dolgočasila. Zapisal je, da se je naveličala. To pomeni akcijo. Zgodbe, v katerih je akcija, pa so seveda vedno privlačnejše od tistih, kjer avtor le na dolgo in široko opisuje okolico.

"Gospod in gospa Dursley s številke štiri sta vedno s ponosom povedala, da sta povsem normalna, hvala lepa."

Tudi Harry Potter se začne z informacijo in kaveljcem. Takoj je jasno, da bosta imela zakonca Dursley pomembno vlogo (ampak ne tako pomembno kot Harry). Še bolj je zanimivo, kako je avtorica namignila, da se bo zgodilo nekaj ’nenormalnega’. In seveda se potem ves čas dogajajo neobičajne reči.

Če vzamete v roke Harryja Potterja, boste ugotovili, da je že povsem na začetku jasno, kdo naj bi bil bralcem simpatičen in kdo ne. Ko se Dursleyevim začejo dogajati neprijetne zadeve, jim to kar privoščimo. Avtorica je tako dosegla, da so bralci v dogajanje čustveno vpleteni. Ko začnemo navijati za nekatre in proti drugim likom v zgodbi, je ator uspel - prepričal je bralce, da so izmišljeni liki vredni našega navijanja. Z močjo svoje domišljije in črnila (ali elektronov na računalniškem zaslonu) je ustvaril življenje. Čeprav je to izmišljeno, so čustva bralcev (veselje, žalost, jeza, navdušenje ...) resnična.

»Če imate radi zgodbe s srečnimi konci, raje vzemite v roke drugo zgodbo.«

Tako nekako se začne serija o zaporedju nesrečnih prigod, ki je napeta, komična in čeprav hitro postane predvidljiva, ves čas zanimiva ravno zaradi spretnega načina pripovedovanja. Avtor celo namigne bralcu, naj raje vzame kakšno drugo čtivo. Čeprav s tem tvega, da bi kdo res storil tako, se večina odloči ravno nasprotno.

Berejo naprej. Zanalašč.

S tem je dosegel pomembno zmago - bralci so se odzvali čustveno. Tudi o pomenu čustev pri pisanju smo že govorili. Sedaj je priložnost, da nadomestite morebitno zamujeno ali obnovite pozabljeno!

Potem pa pogumno k močnim in prepričljivim prvim stavkom!

Vse uporabljene ilustracije so v javni lasti:

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2019/04/22/seven-ravens/

https://vintageillustrators.weebly.com/forty-thieves.html

http://blackandwhiteandmore.blog.fc2.com/blog-entry-18.html

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist