7 najpogostejših napak pri pisanju spisov (2. del)

22. 4. 2019

Zadnjič smo začeli z naštevanjem sedmih najpogostejših napak pisanja spisov, kratkih zgodb in drugih besedil, s katerimi imamo opravka. Štiri napake smo že obdelali, ostale so še tri. Ob vsaki bomo spoznali kak (upam) poučen primer in navrgli nasvet za izboljšanje.

5. Prepočasno pisanje

Živimo v digitalni dobi in kar zmrazi me, ko vidim s kakšno hitrostjo otroci drsijo po zaslonih pametnih mobilnikov, medtem ko sam za pošiljanje enega samega esemesa potrebujem celo minuto ali še več. No, pri pisanju z roko ali tipkanju z računalniško tipkovnico se vloge zamenjajo. Toda ob opozorilu nisem imel v mislih hitrosti tipkanja.

Po mojih izkušnjah je poglavitna težava pisanja besedil, ne glede na starost pišočega, da se ideje v glavi zelo počasi oblikujejo in še počasneje ’stečejo’ skozi roke v tipkovnico ali na list papirja. V praksi to pomeni, da v 45 minutah, kolikor v najboljšem primeru traja pisanje šolskega spisa, marsikdo komaj napolni stran ali stran in pol, čeprav bi moralo biti več kot dovolj časa za napolnitev treh ali celo štirih.

Razlogov za to je več, a raje se posvetimo rešitvi. Če bi atlet rad izboljšal svojo tekaško pripravljenost, ima na voljo teorijo in prakso. Pri teoriji se pouči o načinih treninga, o počitkih, prehrani, opremi in tako naprej. V praksi mora seveda teči.

Pri pisanju ni nič bistveno drugačnega. Za teorijo bo poskrbelo več branja, ki naj bo čim bolj raznovrstno in predvsem naj bi ob njem uživali. Šteje vse, tudi revije, stripi in podnapisi filmov. A naj bo res raznoliko in vsak teden kaj novega, da se ne ujamemo v preozek krog idej. V praksi moramo seveda pisati. Tudi tu šteje vse, od sporočil po e-pošti do izdelovanja plakatov za Spoznavanje okolja.

Z več branja bo v naših glavah več idej in sčasoma omo opazili, da se nam iz vsega uskladiščenega materiala začenjajo rojevati nove, izvirne, povsem ’naše’. Ker pa so takšne ideje običajno slabo izoblikovane, bo za njihovo uporabno obliko poskrbel drugi del ’treninga’ - pisanje. Ne bojmo se v kratko sporočilo dodati ščepca humorja ali predstavitve plakata poživiti s kratkim igranim monologom.

Ko nas bo od idej kar razganjalo in jih bomo znali tudi lepo zaisati, urediti in iz njih sestaviti zgodbo z repom in glavo, bo postalo pisaje spisov mala malica. Sam sem v šoli večkrat stavil, da lahko napišem spis v le petnajstih minutah in stavo sem tudi vsakič dobil (in petico). Tor sicer dokazuje predvsem, da sem se v mladih letih predvsem rad postavjal pred vrstniki (namesto, da bi se malenkost bolj potrudil in napisal še precej boljši spis), a tudi to, da je časa za pisanje v eni šolski uri povsem dovolj.

O hitrosti pisanja smo sicer že rapravljali:

https://otroski.rtvslo.si/bansi/prispevek/5203

Po pisanju pa naj bi ostalo še vsaj pet minut za popravljanje!

6. Premalo izkušenj

Ena tipičnih napak osnovnošolski spisov je pisanje o temi, ki je mladi pisci ne poznajo. Zelo neprijetno je brati besedila, polna trditev, ki preprosto ne držijo. Če ne veste, koliko lovk ima hobotnica, nikar ne napišite, da jih ima šest (tudi pajki nimajo šestih nog). In če nimate pojma o pravljicah, nikar ne trdite, da sta Obutega mačka napisala brata Grimm. Tako preprosto je to.

(Charles Perrault je napisal nam najbolj znano različico Obutega mačka, za najstarejšo pa velja Straparolina)

Morda porečete, da od otrok ne moremo pričakovati bleščečega znanja naravoslovja in še manj literarne teorije. Že v redu, a tudi desetleten mulec ima v življenju že kakšno izkušnjo. O rolkanju gotovo ve več od mene. Če mi to napiše na zanimiv način, bom z veseljem prebral. Držite se torej tega, kar poznate.

Ko zmanjka lastnih izkušenj, se naslonite na izkušnje prijateljev, znancev, sorodnikov, sosedov. Pred davnimi leti sem občasno delal kot športni komentator. Poprijel sem pa za vsako delo, ki se je ponudilo.

Tako sem pred komentiranjem baseballa (stavim, da večina med vami ne pozna pravil), šel kar na poldnevni seminar, pred komentiranjem rallyja sem se dobil s prijateljem, ki je bil navdušen avtomobilist in je tudi sam amatersko tekmoval, pred tekmo v dresuri konj pa sem na pijačo povabil izkušenega jahača.

S takšnim znanjem seveda nisem postal strokovnjak, a ko sem sedel za mikrofon, sem vedel veliko več od večine gledalcev, ostalo so naredile izkušnje in improvizacija. Tudi vam na srce polagam, da si nabirajte izkušnje tako, da se čim več pogovarjate z zanimivimi ljudmi, poskusite v življenju čim več početi, predvsem pa veliko berite.

7. Brez sporočila

To je verjetno najpogostejša in zagotovo najhujša napaka pisanja spisov. Žal se te napake marsikdo ne znebi nikoli in ga spremlja vse življenje pri vseh oblikah komuniciranja. Pomislite malo. Je sploh lahko kaj hujšega, kot prebrati nekaj sto besed in nato na koncu skomigniti: »In?«

Vem, veliko dela je s spisi. Napolniti je treba tisto stran in pol z besedami, vmes morajo biti ločila, velike in male začetnice, morda se zaplete še pri sklonih in časih, ... Ampak na koncu gre vendarle vedno za isto vprašanje: »Kaj je avtor z besedilom hotel povedati?«

Vse preveč spisov izzveni kot nepotrebno tratenje tinte in papirja. Ne bi morda tiste šolske ure izkoristili, da bi kaj povedali? Če je naslov na videz še tako omejujoč ali dolgočasen, vedno lahko iz besedila naredimo neko lastno mnenje, morda celo kritiko ali protest, morda zabavno obnovo zanimivega dogodka ali pač karkoli, kar bo bralcu vsaj za nekaj minut ostalo v spominu. Če se bo po branju počutil za odtenek pametnejšega, na nek način bogatejšega, toliko bolje.

Pred časom smo naredili zanimiv poskus, v katerem so šestošolci napisali nadaljevanje znane pravljice. Čeprav jim sploh ni šlo slabo, so imeli vsaj pri obliki vsi še velike rezerve. Številni so zgodbo namreč zastavili takole: "Zvečer sem šel spat in zjutraj sem se zbudil."

Naj namignem - že iz naslova lahko izpeljemo osnutek sporočila. Sploh ni nujno, da je to povsem izoblikovano, ko šele začenjamo s pisanjem, a zelo zaželjeno je, da vsaj približno vemo, v katero smer bi radi peljali zgodbo.

Če je na tabli nekaj tako predvidljivega, kot je »Moja pot v šolo«, lahko mirno napišemo zgodbo o prijateljstvu (v šolo in še posebej iz nje večina ne hodi sama), protest proti težkim šolskim torbam (na primer v obliki duhovite zapovedi, kako je treba otroke mučiti že od malih nog, da bodo kasneje v življenju pripravljeni na vse), ali kar kritiko naslova samega (saj je na primer »Moja pot iz šole« veliko zabavnejša).

Spet se bom naslonil na mojo priljubljeno temo, na pravljice. Bi znali iz najbolj znanih potegniti bistvo in ga povedati v stavku ali največ dveh?

Trnuljčica tako na primer govori o princeski, ki je kaznovana, ker sta njena starša pozabila povabiti vse vile. Na srečo napaka ni usodna. Je torej v bistvu zgodba o odraščanju.

Tudi Pepelka, Sneguljčica in Špicparkeljc govorijo o dekletih, ki so zaradi nemarnosti ali lahkomiselnosti svojih staršev zašle v težave. Tudi v teh primerih gre za odraščanje. Pravzaprav gre pri večini pravljic za eno in isto sporočilo: prej ali slej boš v težavah in iz teh se boš moral izvleči brez svojih staršev.

V nekaterih primerih govorijo pravljice tudi o izdajstvu služabnikov, ljubosumju bratov ali maščevalnosti razbojnikov. Toda v vseh primerih je težavo mogoče povzeti v enem stavku in v vseh primerih mora glavni junak nekaj storiti za svojo rešitev. Pa čeprav zaspati za sto let.

Sedaj obrnimo nalogo in si predstavljajmo, da moramo napisati spis. Iz naslova potegnimo sporočilo v enem stavku in si zamislimo, kako bo glavni junak težavo rešil. Opisovanje njegove početja bo kar naš spis.

Veselo na delo.

Vse uporabljeno slikovno gradivo je v javni lasti.

Viri:

http://slikanice.blogspot.com/2018/10/washington-irwing-legenda-o-speci-dolini.html

https://manyinterestingfacts.wordpress.com/2015/01/31/what-is-time-management

https://www.pravljice.org/pravljice/o-pravljicah/perrault

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2018/07/23/the-sleeping-beauty-picture-book-by-george-w-brenneman/

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Kako otroka odvaditi od dude? Bo Dudožer pomagal? Preverite!