Združujmo nezdružljivo!

28. 1. 2019 - S povezovanjem na videz nezdružljivih zvrsti, slogov in idej lahko dosežemo zelo zanimive učinke

Pred kratkim mi je po dolgem času spet prišla pod roke knjiga Pena dni Borisa Viana. Čeprav gre za malce zahtevnejšo literaturo, ki ni namenjena najmlajšim, jo lahko vseeno vzamem za izhodišče današnje objave. Vian namreč v preprosti ljubezenski zgodbi, kakršnih je bilo napisanih že na milijone, mojstrsko pokaže, da jo je mogoče povedati tudi povsem drugače.

Si upamo biti drugačni?

Besedo drugače uporabljam v smislu, da drugačno pisanje odstopa v sivi množici drugih šolskih spisov. Ker ste nekateri vedno na lovu za načini izboljšanja svojega pisanja, je prav, da si ogledamo še ta trik, ki niti ni tako redek. Vian na primer v zgodbi na določenih mestih le zamenja besede in tako pri bralcu sproži kopico zanimivih odzivov. S svojimi domislicami preseneča, očara, nasmeje in drugače vodi bralca skozi zgodbo tako, da temu še na misel ne pride odložiti knjigo.

Glavni junak se zaljubi v dekle, ki zboli - v prsih ji raste roža. Seveda je asociacija na raka jasna in tudi v literaturi za otroke in mladino imamo kar nekaj spretnih avtorjev, ki se s to bolečo temo učinkovito spopadejo. Siobhan Dowd, recimo, zelo uspešno prehaja med realnim in domišljijskim svetom. A če je pri njej povsem jasno, kdaj se nekaj zares godi in kdaj si junak (junakinja) nekaj le domišlja, Vian oboje tako preplete, da ustvari popolnoma svoj svet. Čeprav je ta nenavaden (lahko uporabim besedo odštekan), ima vseeno svojo logiko in med branjem zlepa ne pomislimo, da si avtor kar ’nekaj izmišljuje’.

Toda kako uporabiti tehniko združevanja nezdružljivega, da ustvarimo svoj pisateljski svet, v katerega lahko popeljemo bralca in ga tam (zadovoljnega) tudi zadržimo? Po možnosti vse do konca, po katerem bo zajel sapo in si zaželel vse skupaj prebrati še enkrat?

Učimo se od mojstrov

Podobno velja za Hansa Christiana Andersena, ki so ga ob prvih delih kritiki celo zasmehovali zaradi preveč vsakdanjega jezika. Toda prav sodoben, živ jezik mu je dal pomembno prednost pred sodobniki, ki so tedaj kar tekmovali v izumetničenih stavkih, ob katerih je bralec zlahka pozabil, kdaj in zakaj so se začeli. Poleg tega je v literaturo za otroke, ki je v 19. stoletju veljala predvsem za vzgojno čtivo, vnesel čustva, kar njegove pravljice še vedno dela zanimive, berljive in privlačne tako mladim kot starejšim.

Pri takem pristopu lahko vzamemo celo vsem dobro znano zgodbo, ki ji besedila sploh ne spreminjamo, a jo že s postavitvijo v novo okolje prikažemo v povsem novi, izvirni luči.

Film Romeo in Julija iz leta 1996 ponuja vsem dobro znano Shakespearjevo dramo z nespremenjenim besedilom, a v sodobnem okolju, kjer sta nasprotujoči si družini dve sovražni tolpi.

Oglejmo si še kak film s črnim humorjem, kot je Maratonci tečejo častni krog, kjer osebe nenehno umirajo, gledalci pa se ob tem ves čas krohotamo?

Seveda moramo vedeti, da namen ustvarjalcev ni bil nikoli razvrednotiti napisanega ali povedanega, temveč le prikazati zgodbo na tako drugačen in presenetljiv način, da se bralci vanjo bolj vživimo, jo bolj začutimo, si jo bolje zapomnimo in se ob njej tudi zamislimo.

To pa je načeloma tudi namen dobre zgodbe. Da jo bralci preberejo in si jo vsaj malce zapomnijo. Dovolj, da jih majčkeno spremeni, saj postane del njih. Kdor pa je sposoben spreminjati ljudi (bralce), seveda lahko spreminja svet. Ravno v tem je moč pisateljev, kajne?

Smo prepoznali vzorec?

Bi si zdaj upali na primer zapisati Sneguljčico iz drugačnega zornega kota, tako da bi bila mačeha žrtev razvajene in spletkarske smrklje, ki ji nenehno krade ličila? Ali Grdega račka, ki je ves čas prepričan, da bo nekega dne postal prekrasen labod, a se to nikoli ne zgodi, njemu pa med čakanjem življenje polzi iz rok, oziroma izpod peruti?

Poskusite ob naslovu naslednjega šolskega spisa premisliti, ali bi lahko tudi sami uporabili nekaj podobnega. Morda drugačen način pripovedovanja, izviren slog, nepričakovan zorni kot ... Da le ne gremo vedno na tako imenovano prvo žogo!

Za vaša vprašanja ali besedila, o katerih bi želeli slišati mnenje, sva z Bansijem še vedno na voljo na istem naslovu. Do prihodnjič - združujte na videz nezdružljivo!

Viri:

https://slikanice.wordpress.com/2018/08/31/siobhan-dowd/ (Pixabay)

https://slikanice.blogspot.com/2016/03/don-kihot.html (Walter Crane, 1845-1915)

https://pravljice.wordpress.com/2012/11/29/pravljice-hansa-christiana-andersena/ (Nikolai Karazin 1842-1908)

http://artyoushouldknow.canalblog.com/archives/2018/01/15/36051838.html (John Byam Shaw 1872-1919)

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Vse do 14.11. si boste lahko vsak četrtek ob 16.10 na TV Slovenija 1 ogledali pravljice, ki jih interpretirajo znani slovenski igralci in igralke, družbo jim bo pa delal bober Bor.