MOJE TELO: Hormoni sreče!

8. 1. 2019

Dragi naši bralci, morda niste vedeli, ampak v človeškem telesu dejansko obstajajo hormoni sreče oziroma ima človeško telo sposobnost, da jih v določenih razmerah sprošča: takrat se počutimo izredno prijetno, pomirjeno, tudi vznemirljivo in predvsem - srečno. Čutimo življenje v polni meri in smo zelo zadovoljni sami s seboj. Poznamo štiri glavne hormone sreče, poglejmo, katere in kdaj se najbolj aktivirajo. 

Dokazljiva raziskava

V znanosti je tako: kljub temu da nekaj "čutimo", če tega ne znamo razložiti, to ne velja nič,  znanost, kot je psihologija in vse njene sodobne podveje, mora temeljiti na oprijemljivih in opisnih dokazih. Kako torej dokazati, da smo "srečni"? 

Poglejmo najprej malce v zgodovino. Peter Milner in James Olds sta kot podoktorska raziskovalca leta 1953 v laboratoriju znanega kanadskega nevropsihologa Donalda Hebbsa v možgane podgan kirurško vstavljala elektrode in opazovala, kako se živali obnašajo, ko jim z električnimi impulzi stimulirata posamezna možganska območja. Podgane so po posegu okrevale že v nekaj dneh in so se obnašale dokaj normalno, edina razlika je bila, da so jim sedaj iz glave "rasle" žice.

Sproščanje hormonov sreče v človeškem telesu je močno odvisno od zunanjih dejavnikov (dotikov, besed, prijetnih zvokov, spoznanj, občutkov pripadnosti ...). Sproščanje hormonov sreče v človeškem telesu je močno odvisno od zunanjih dejavnikov (dotikov, besed, prijetnih zvokov, spoznanj, občutkov pripadnosti ...).

Podobnost z ljudmi

Vsakdo, ki bere o značilnostih takega poskusa, se sprašuje, ali bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi pri ljudeh, če bi jim v isti del možganov vgradili elektrode za električno stimulacijo. Sliši se morda nenavadno, a tak poskus, ki ga danes verjetno ne bi odobrila nobena etična komisija, so pred leti že izvedli. Vsaka znanost seveda postopoma napreduje in nobena skrivnost in sram ni, da so začetki pač začetki in brez njih danes ne bi bili v znanosti, kot je psihologija, tam, kjer smo. 

Ameriški psihiater Robert Galbraith Heath je poskušal z vgrajevanjem elektrod globoko v možgane svojim pacientom pomagati pri hujših oblikah depresije in shizofrenije, ki sta hudi obliki duševnih motenj in človeku močno otežujeta življenje. Leta 1972 je objavil še posebej nenavaden članek, v katerem je opisal poskus, pri katerem je štiriindvajsetletnemu moškemu vgradil elektrode na isto mesto kot pred tem Milner in Olds pri podganah.

Rezultat pri pacientu, ki ga v članku poimenuje B-19, je bil enako pretresljiv kot prej pri živalih. Ob stimuliranju možganov z vstavljenimi elektrodami je B-19 občutil evforijo in vznesenost. Ko so stimuliranje prekinili, je pacient močno protestiral in na vsak način hotel, da s poskusom nadaljujejo. Podoben eksperiment so izvedli tudi pri ženski, ki je trpela za kroničnim občutkom bolečine. Ko so ji vgradili elektrode, je tako vneto pritiskala na gumb za stimulacijo, da so se ji na prstu pojavile razjede, poleg tega se je začela zanemarjati in ni skrbela za družino.

4. Dopamin kot zadnja izmed štirih kemikalij "sreče" sesalce motivira, da se naprezajo, dokler ne dosežejo želenega cilja. Povzroča navdušenje v pričakovanju, da se nam bo zgodilo kaj dobrega. Signalizira pričakovanje nagrade in ne same nagrade. Sproščanje dopamina je znak, da smo blizu ciljne črte, medtem ko oksitocin in serotonin pomenita nagrado sama po sebi. Dopamin spodbudi tako učenje kot ugodje, saj je namen njegovega izločanja, da si zapomnimo, kako smo do ugodja prišli. Najmočneje se namreč sprošča, ko je dejanska nagrada na koncu preseže naša pričakovanja, a prav v dopaminskem sistemu se razvijejo tudi odvisnosti.

 Dopamin se poveča, ko smo organizirani in ko tisto, kar si naložimo, izpolnimo. Sprošča se, ko poslušamo glasbo, ki nam je prijetna, ko smo ustvarjalni na način, kot si želimo, med telovadbo, meditiranjem, in ko smo zadovoljni sami s seboj na popolnoma naš unikatni način. Dopamin se poveča, ko smo organizirani in ko tisto, kar si naložimo, izpolnimo. Sprošča se, ko poslušamo glasbo, ki nam je prijetna, ko smo ustvarjalni na način, kot si želimo, med telovadbo, meditiranjem, in ko smo zadovoljni sami s seboj na popolnoma naš unikatni način.

Za ljubezen kot primer kompleksnega čustvenega stanja lahko ob poznavanju možganske kemije sreče in ugodja ugotovimo, da jo sestavlja več kemijskih komponent. Dopamin se izloča zaradi pričakovanja bodočih ugodij, oksitocin spremlja krepitev zaupanja, serotonin pa oznanja varnost. Pri neuslišani ljubezni se vključijo še endorfini, tako da je kemija "sreče" v tem primeru skorajda popolna.

Tanja Mojzer
Foto: Pixabay

SLONTASTIČEN POZOR!

Ste se kdaj spraševali, kakšno je delo televizijskega kamermana?

Odgovor najdete v tem prispevku.