Je v šoli res vse tako zelo narobe?

16. 1. 2018 - Kolumna učiteljice razrednega pouka

Nedavno sem se med uro, ko sem čakala na nadaljevanje pouka, sprehajala po šoli. Iz učilnice, v kateri je bil takrat 8. razred, se je slišala živahna debata pro et contra demokraciji, v 5. razredu so se učenci učili s pomočjo sodelovalnega učenja, v 4. razredu se je razlegal smeh ob branju zabavne zgodbe iz Berila, v 2. razredu so prepevali, "prvčki" pa so skakali po dvorišču, se lovili in smejali.

"Namerno opazovanje" sem nadaljevala tudi v odmoru: otroci so se družili, smejali, starejši so obiskali mlajše brate ali sestre, sosede, rojevajo se prve ljubezni. Otroci niso priklopljeni na mobilnike (res pa je, da smo njih uporabo v šoli s hišnim redom prepovedali oz. omejili le na potrebe pouka), pogovarjajo se, ponavljajo učno snov, prepisujejo domače naloge, "urejajo" spore – skratka počnejo vse tisto, kar smo počeli tudi mi. Mit o tem, kako je šola stresna, je očitno ostal pred vhodnimi vrati. Ampak ne, splošno prepričanje ostaja: šola je stresna, šola otroke zatira, potlači, zamori, ubija ustvarjalnost. V deželi vlada prava šolofobija.

Sicer se uspehi učencev kar vrstijo, vse mednarodne raziskave znanja (PISA, TIMSS, PIRLS) pokažejo nadpovprečne rezultate naših otrok. Na vseh področjih blestijo in še več – stalno napredujejo. Ampak tudi to je brez zveze, v šoli se tako in tako poučujejo stvari, ki jih ne bodo nikoli potrebovali, učijo se same podatke, ki jih potem zelo hitro tudi pozabijo. Le od kod potem ti mednarodni uspehi, ki ne preverjajo poznavanja podatkov, temveč znanje?

Mati na družbenem omrežju zapiše, da bo zahtevala od učiteljev, naj njenemu otroku ne dajejo domačih nalog, ker te po zakonu niso obvezne in jih zato ne bodo delali. Požanje številna priznanja "ozaveščenih" staršev, ki vse popoldne oz. večere s svojimi otroki tako kakovostno preživljajo čas, da ga res ne morejo zapravljati za domače naloge.

Ko sem pred tremi desetletji poučevala v 1. razredu in smo imeli še 14 dni zimskih počitnic, so se starši množično obračali name s prošnjo, naj otrokom vendarle dam kakšno zaposlitev čez počitnice, vsaj pol ure na dan, branje, pisanje, računanje ... kar koli. Danes pa – bog ne daj, da bi med počitnicami otrok s prstom mignil. A veste, da večina otrok komaj čaka, da bo počitnic konec, ker jim je dolgčas? Ampak bolje, da se dolgočasijo, da le ne bi bili slučajno "preobremenjeni".

Sem tiste vrste zoprna učiteljica, ki pričakuje oz. kar zahteva, da otroci vse naredijo v šoli: od plakata do predstavitve, hočem, da sprašujejo in vadijo v šoli, saj bom le tako lahko ocenila njihovo znanje. Pa je spet narobe, ker starši niso bili obveščeni, da bo ocenjevanje, niti niso dobili navodil niti niso videli plakata, vadili z otrokom ... Seveda v nobenem zakonu ne piše, da mora učitelj o ocenjevanju posebej obveščati še starše, ampak to je že druga zgodba, kajne? Tisti zakon, ki ne zapoveduje obveznosti domačih nalog, bomo upoštevali, tega bomo pa malce po svoje prikrojili.

Eh, dragi moji, verjamem, da vam tole ni všeč. Tudi cele popoldneve se ukvarjati s šolo res ni prijetno. In medtem, ko ste vi vpregli vse sile, vaš otrok nemalokrat popolnoma pasivno sprejema vaš trud, včasih se mu celo posmehuje, večinoma pa se ob tem "delu" le dolgočasi in je z mislimi tako in tako v nekem virtualnem svetu. Zelo dobro pa sprejema vaše posredno sporočilo, ki mu ga s takih ravnanjem dajete: "Ne znaš, ne zmoreš, nesposoben si!" In le zakaj bi se potem sploh trudil? Pomislite na to, ko ga boste naslednjič pospremili v šolo, mu ponesli torbo do razreda in zložili njegove čevlje v garderobno omarico.

In potem bomo mogoče čez čas, ko se bodo stvari povrnile na normalo, ko bodo otroci hodili v šolo, starši pa v službo, vsi skupaj spoznali, da v šoli ni tako zelo narobe, kot se zadnje čase zdi in prikazuje.

Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.

Jožica Frigelj, profesorica
Foto: Pixabay in osebni arhiv Jožice Frigelj.

SLONTASTIČEN POZOR!