"Nočem v šolo"

20. 9. 2013

Nevroendokrinolog dr. Ranko Rajović: Tudi ko začne hoditi v šolo, naj se otrok igra.

Otrok ne bo čutil odpora do šole, če se bo še naprej igral oziroma če se bo učil skozi igro, poudarja v intervjuju za Bansi.si zdravnik nevroendokrinolog Ranko Rajović, avtor knjižne uspešnice "IQ otroka - skrb staršev".

Težava pa je, da večina šolskih sistemov še vedno sloni na reproduktivnem znanju, ki pa ni v skladu s fiziologijo možganov in igri ne da proste poti. Ker je september za starše in otroke eden bolj stresnih mesecev, smo dr. Rajovića vprašali, kako naj se otrok čim lažje prilagodi šoli. Rajović je sicer predsednik Svetovnega odbora Mense za nadarjene otroke in član upravnega odbora Mense International, svetovnega združenja ljudi z nadpovprečno inteligenco.

Kako otroka pripraviti za šolo?
Začetek šolskega leta je lahko stresen. Prvošolci se prvič srečujejo z učiteljico, šolo, določenimi pravili obnašanja. Manj boleč prehod v šolo omogoča redna predšolska priprava v vrtcih. Poudaril pa bi pomanjkanje igre v šoli. Pričakuje se, da bo otrok iz vrtca "prešel na višjo raven", pozabil na vrtec in igre, ki so bile tam običajne, in se prilagodil resnejšemu sistemu. Ravno tak sistem pa lahko pripelje do tega, da otrok že po dveh letih ne mara šole ali ima do nje določen odpor. To je zelo resna težava, ker vemo, da je za ljudi izjemno pomembna mentalna stimulacija, saj je učenje osnovna potreba ljudi, tako kot lakota in žeja.

Tako enoletni otrok, ko shodi in naredi nekaj prvih korakov, pogleda v svoje starše s širokim nasmehom in hoče reči: "Oči, mami, poglejta, znam hoditi." Otrok seveda še ne govori, a je srečen, ker se je naučil nekaj novega. Podobno je tudi z vožnjo kolesa brez pomožnih koleščkov. O tem sproti obvešča vse: babice, dedke, strice. Otroci radi prepoznavajo znamke avtomobilov, igrajo igre spomina, premagujejo mame in očete.

Jasno je, da se otrok rad uči, toda samo skozi tisto, kar se mu omogoča skozi igro. Ko otrok začne hoditi v šolo, je običajno srečen, ponosen, šolo ima rad. Kmalu, po dveh, treh letih, pa začenja čutiti strah pred šolo, je ne mara ali začenja gojiti odpor do šole. Zato se moramo vprašati, ali oziroma kdo dela napako, mi ali otroci? Menim, da mora biti učenje igra oziroma mora biti podobno igri. Če tukaj uspemo, bomo pomagali otrokom. To je koncept NTC-programa - Učenje je igra.


Kakšno taktiko uporabiti za prvošolce?
Ko začnejo hoditi v šolo, so bolj vznemirjeni kot starejši otroci, so nekoliko prestrašeni in zmedeni. Od šole veliko pričakujejo, ponosni so, ker so naredili nekaj novega in ker končno vstopajo v svet velikih. Mami in očka sta tukaj, da ga opogumita in mu pomagata skozi obdobje prilagajanja. Skupaj z učitelji moramo otroku pomagati, da se lažje znajde v novem okolju. Znova ponavljam: vsakemu otroku  veliko pomoč predstavlja možnost, da nadaljuje igro kot v vrtcu, toda z bolj smiselnimi igrami, ki bodo omogočile, da se lažje naučijo vsega, kar jih čaka.

Pomembno je poudariti, da reproduktivno učenje (posebej pri starejših otrocih), ki se še naprej uporablja v večini šolskih sistemov, ni v skladu s fiziologijo možganov. Nisem proti reproduktivnemu učenju, ker je dobro za to, da otrok prebere lekcijo in jo razume. Če pa hočemo, da si jo res zapomni, mora uporabiti višjo raven učenja.

Kaj storiti, ko otrok zjutraj reče "Nočem v šolo"?
Predvsem morajo starši o šoli govoriti pozitivno, otroku povedati neko anekdoto, povezano z njihovim šolanjem, morda otrokom pokazati kakšen album s fotografijami iz svojih šolskih dni. Če pa otrok reče, da ne bo šel v šolo, moramo poznati razlog in o njem obvestiti učitelja. Morda otrok ni naredil domače naloge ali se ni naučil pesmice. Morda se otrok ne počuti dobro, ali se želi vrniti v vrtec ali pa bi raje šel k drugemu učitelju. Mogoče je, da je otrok dobil novo računalniško igrico in se ne želi ločiti od nje ... Veliko razlogov je, zakaj otrok noče v šolo, starši pa morajo ugotoviti, v čem je težava.

Zakaj je igra za otroka tako pomembna tudi po tem, ko začne hoditi v šolo?
Igra je najpomembnejša, ker se otrok skozi igro veliko nauči in veliko naredi. Če delamo drugače oziroma če otroka prisilimo, da opravlja določene dejavnosti, ne bomo dobili rezultata, ki ustreza otrokovim potencialom. Veliko je primerov, ko otrok misli, da gre za igro, dejansko pa gre za učenje na naraven način. Navedel bom enega - če vprašamo: "Kaj  je to – podobno je gobi, toda vedno je mokro?" Tu lahko pomagajo le asociacije, zato otroci vedno mislijo, da so prišli na kviz (Če smo pozorni na del vprašanja 'vedno je mokro', lahko sklepamo, da je vedno v vodi, zato lahko preoblikujemo vprašanje in dobimo rešitev: meduza.

Reševanje predstavlja eno raven, višja raven pa nastopi, ko otroci sami zastavljajo oziroma oblikujejo vprašanja. Če se otroci učijo, katere živali se plazijo po zemlji, jim prepustite, da sami oblikujejo vprašanja. Če gre za črva, bo večina ljudi zastavila vprašanje takole: "Kaj da ribič na palico, ko lovi ribe?" ali "V kaj lahko ugriznemo v jabolku, ki ni škropljeno?". Višja raven, ki jo lahko oblikuje otrok, star osem let, bi bila takšna: "Človek je šel proti reki, a je spotoma zavil še na tržnico. Kupil je najslabše jabolko, čeprav je imel denar za najboljše. Vprašanje: zakaj je kupil najslabše jabolko?"

Dr. Ranko Rajović je ustanovitelj Nikola Tesla Centra (NTC) v Novem Sadu in soustanovitelj slovenske Mense, združenja oseb z najvišjo inteligenco.  

Koliko naj se starši vtikajo v proste dejavnosti otroka – katere igre priporočate po šoli, koliko naj jih bo?
Običajne dejavnosti za otroke te starosti so glasbena šola, kakšen šport, morda učenje tujega jezika. Otrok ne bo preobremenjen, če ima rad izbrano dejavnost. Starši pa morajo paziti na to, da ima otrok dovolj časa za tisto, čemur rečemo: OTROŠKA IGRA. Pozabili smo na pomen teh iger, ki morajo zapolniti pomemben del dneva, ker se otrok hitro razvija, to pa gre najlažje skozi igro. Zato lahko napake, ki  jih tukaj storimo, upočasnijo ali škodujejo razvoju otroka.

Treba je spodbujati dejavnosti, ki aktivirajo največjo površino skorje velikih možganov (akomodacija, rotacija, ravnovesje, fina motorika, govor, miselne klasifikacije, miselne segregacije). Sodeč po raziskavah, ki smo jih opravili v šestih državah na več kot pet tisoč otrocih, je teh iger zelo malo ali pa jih ni več. To so sicer igre, ki so bile običajne pred 20 ali več leti, ko so se otroci gibali od jutra do večera (frnikole, ravbarji in žandarji, elastika, loviš …)

Če ima otrok dobro igro, ne bo obremenjen. Pomembno je poudariti, da igranje videoigric ni igra, ki aktivira največjo površino skorje velikih možganov. Nisem proti računalnikom in videoigricam, a jih moramo otroku omejiti. Če tega ne storimo, bo otrok lahko tudi po dve ali tri ure sedel pred zaslonom računalnika ali televizorja.

Kaj početi z otroki v starosti od šest let naprej v smislu razvoja njihovih intelektualnih zmožnosti?
To obdobje je zelo pomembno, posebej zaradi tega, ker ima vse več otrok v šoli težave z učenjem in imajo razvojne motnje. Nekatere izmed teh težav relativno lahko rešujemo, druge nekoliko težje, nekatere pa zelo težko. Zato pomembno je, da razumemo, zakaj in kako nastajajo, da bi jih lažje reševali. Na seminarjih in predavanjih "NTC-učenje" (Učenje Nikola Tesla Centra) pojasnjujem, da so do 12. leta zelo pomembni predmeti glasbena in likovna umetnost ter šport, skozi učenje (v NTC-programu mu rečemo učenje je igra) pa razvijamo intelektualne sposobnosti.  

Foto: Ranko Rajović, Saša Banjanac Lubej

Avtorica: Saša Banjanac Lubej

SLONTASTIČEN POZOR!

Vabljeni k sodelovanju v nagradnem natečaju Kaj pa ti znaš?

Čaka vas več kot 70 nagrad! Pošljite 3-minutni video vaših spretnosti!

Sodelujete lahko večkrat do 30. septembra 2020.