PIKAPOLONICA BREZ PIK

Katja Lajovec Klemenčič

Na nekem zelenjavnem vrtu, nedaleč stran od mestnega vrveža, je živelo pet na videz enakih pikapolonic.

Foto: BoBoFoto: BoBo
Vse so bile rdeče barve, vse so imele po sedem črnih pik in vse so bile zelo

delavne, saj so večino dneva lovile listne uši, ki so na vrtu uničevale zelenjavo in prav vse so

imele najrajši čas, ko se je dan nagibal h koncu. Tedaj so se namreč pod bližnjo solato zbrale

in se pogovarjale, kako so preživele dan, se igrale in se smejale. Tik preden je vrt pokrila

temna tema, pa je vsaka odletela na zaslužen spanec v svoj kotiček vrta, kjer je pričakala nov

dan. Dan je bil enak dnevu, vse dokler se nekega jutra ena od pikapolonic ni prebudila brez

pik.

»Ojoj, kaj pa je to? Kam so se skrile moje črne pike?« je zanimalo ubogo in prestrašeno

pikapolonico. A ker je bilo delo zanjo na prvem mestu, se je kljub vsemu najprej odpravila na

lov za listnimi ušmi. Ko se je dan nagibal h koncu, pa je z vso naglico odletela k bližnji solati,

da bi preostalim pikapolonicam povedala, kaj se ji je zgodilo.

»Hej, moje drage pikapolonice, poglejte, kaj se mi je pripetilo … pike so mi izginile,« je hitela

pripovedovati.

»Ja, ta je pa dobra,« se je oglasila ena pikapolonica. »Takole nas misliš preslepiti? Ti že nisi

prava pikapolonica, saj vendar nimaš pik!«

Pikapolonica, ki so ji izginile pike, je pojasnila: »Seveda sem prava pikapolonica, saj me

vendar poznate, še včeraj sem imela pike in še včeraj smo se prav tu skupaj igrale in se

smejale. Ne razumem, zakaj nisem prava pikapolonica?!«

»Za nas si zdaj samo en navaden mali hrošč,« ji je še zabrusila ena od tistih s pikami, ostale

pa so se zasmejale.

Tako je uboga revica s solzami v očeh odletela v svoj kotiček zelenjavnega vrta in tuhtala, kaj

naj stori, da bi bila spet prava pikapolonica. Nenadoma se je spomnila.

»S črno prstjo si bom narisala nove pike. Spet jih bom imela in spet me bodo ostale

pikapolonice sprejele medse,« je še izrekla, nato pa utrujena zaspala.

Ko se je zjutraj prebudila, je z najtemnejšo prstjo takoj začela na svoja krila risati pike. »Ena

pika, druga pika, pa še tretja, četrta, peta, šesta, sedma in osma pika! Tako, zdaj sem spet

prava pikapolonica,« si je rekla in brž odletela na delo. Ko pa se je dan nagibal h koncu,

se je tako, kot je bilo v navadi, ustavila pri bližnji solati in se veselila srečanja z ostalimi

pikapolonicami.

»Pozdravljene, kako ste se imele danes?« je rekla prijazno.

»Lepše kot ti, navaden mali hrošč,« je nesramno odgovorila ena izmed njih.

»Jaz nisem navaden mali hrošč. Jaz sem pikapolonica, prav takšna kot ve! Poglejte me, pike

imam,« se je branila uboga pikapolonica.

»Pa kaj še,« je zaničljivo dejala ena izmed njih in vprašala ostale pikapolonice: »Ste že kdaj

videle pikapolonico z osmimi pikami? Prave pikapolonice imamo vendar sedem pik,« je še

slišala uboga pikapolonica, ko je spet s solzami v očeh odletela v svoj kotiček zelenjavnega

vrta in tuhtala, kaj naj stori, da bi bila spet prava pikapolonica.

Nenadoma se je spomnila.

»Piko, ki je preveč, si bom izbrisala s kumaričnim listom,« si je še zašepetala, nato pa

utrujena zaspala.

Zjutraj si je piko, ki je bila preveč, s kumaričnim listom brez težav zbrisala in se vesela

odpravila na delo. Bila je dobre volje in ulovila je veliko listnih uši. Končno se je dan nagibal h

koncu in priletela je pod bližnjo solato, kot je bilo v navadi.

»Pozdravljene, danes sem imela dober ulov, kaj pa ve?« jih je ogovorila. Pikapolonice so se

razgovorile kot v starih časih. Pikapolonica z narisanimi pikami je žarela od sreče, saj je vse

kazalo, da je spet ena izmed njih. Toda nebo se je stemnilo in nenadoma so začele padati

velike kaplje dežja. Bližnja solata pikapolonicam ni več zagotavljala zanesljive zaščite pred

dežjem, zato so imele kmalu vse mokra krila. Da pa pravljice še ne bi bilo konec, je dež

pikapolonici z narisanimi pikami z njenih kril spral prav vse pike.

»Ej, punce, poglejte, kdo je med nami,« je zavpila prva med pikapolonicami, ki je opazila, da

so pike spolzele z rdečih kril uboge pikapolonice.

»Hahahaha, pa smo te dobile, ti že nisi prava pikapolonica, ti si en navaden mali hrošč,« je

zaničljivo rekla druga, vse pa so se spet privoščljivo smejale.

Na začudenje vseh je pikapolonica - zdaj popolnoma brez pik - dejala:

»Pike gor ali dol! Prava pikapolonica sem zaradi svojih dejanj in ne zaradi pik, kar pa ne

morem trditi za vas. Nasvidenje, poiskat si grem prave prijatelje, pa čeprav bodo med njimi

samo navadni mali hrošči!«

Pikapolonica brez pik je zatem odletela kdo ve kam, morda v zelenjavni vrt na čisto drugem

koncu mesta. Pikapolonice s pikami pa so spoznale, da ni prav, če se družiš le s sebi enakimi.

Sklenile so, da se bodo poboljšale in ko se je dan nekoč spet nagibal h koncu, so jih opazili,

da se pri bližnji solati družijo z enim navadnim malim hroščem, čmrljem, metuljem in celo

deževnikom.

Pa lahko noč, otroci, s pikami ali brez njih

Preberi pravljico

Dober večer, otroci!

Tukaj lahko
pravljice preberete sami.