DEČEK IN SREČA

Irena Androjna

Vir: Wikimedia CommonsVir: Wikimedia Commons

Deček je hodil po svetu in iskal srečo.

Hodil je mimo ljudi, velikih in majhnih, krepkih in suhljatih, smejočih se in

namrgodenih kot huda ura; nekateri so se držali za roke, drugi so hodili sami,

tretji so se stiskali v gručah. Deček je gledal in iskal, hodil in hodil, a sreče ni

našel.

Na igrišču so se lovili otroci. Kriče so tekali sem ter tja; nato so se razvrstili v

dvojice.

Majhna deklica je ostala brez para. Zagledala je dečka, mu pritekla naproti in

zaklicala: »Pridi, igraj se z nami! Potrebujem par za lov na črnega možička!«

Pomolila mu je roko in ga gledala z žarečimi očmi.

»Ne utegnem,« je odkimal deček.

»Zakaj ne?« je razočarano vprašala deklica.

»Naprej moram. Srečo iščem. Hodil bom in hodil, dokler …«

A deklica ga ni več poslušala. Zagledala je drugega dečka, ki se je pripeljal mimo

s skirojem, in ga poklicala: »Matic, pridi, lov na črnega možička se gremo!«

Matic je izpustil skiro, prijel deklico za roko in skupaj z njo stekel k drugim

otrokom.

Deček je odšel naprej.

Hodil je po dolgi beli cesti, mimo hiš in hišic, svetlih in temnih, razkošnih in

revnih, praznih in polnih življenja. Hodil je mimo betonskih zidov in kovinskih

ograj, lesenih plotov in živih mej, gledal je in iskal, a sreče ni našel.

Na samotnem dvorišču je v invalidskem vozičku sedela starka, ovita v debelo

odejo. Nepremično je strmela v zgubane roke v svojem naročju. Ko je začutila,

da jo deček opazuje, je dvignila glavo in se zazrla vanj s praznim pogledom. »Ali

sije sonce?« je vprašala.

»Sonce?« Deček se je ozrl v nebo. »Sije, da.«

»Ne čutim ga,« je rekla starka. »Hladno mi je.«

»To je zato, ker sediš v senci,« je rekel deček.

»Ali bi bil tako prijazen in bi me premaknil na sonce?«

Deček je stopil na dvorišče in prijel za ročaj vozička. Z vso močjo je moral

potisniti, da je premaknil starko na drugo stran dvorišča, na kateri je še sijalo

sonce.

»Ah, kako je toplo in prijetno. Zelo si prijazen, deček. Ostani še malo tu in se

pogovarjaj z mano, že tako dolgo ni bilo nikogar mimo.«

»Ne morem. Mudi se mi,« je pohitel deček.

»Res? Kam pa greš?«

»Srečo iščem. Odločil sem se, da bom hodil in jo iskal, dokler je ne najdem.«

»Tako,« je rekla starka in zrla vanj s slepimi očmi. »Potem ti želim srečno pot.«

Sklonila glavo in se spet zagledala v svoje naročje.

»Hvala,« je zašepetal deček in odšel.

Hodil je naprej po peščenem kolovozu, potem po vijugasti gozdni stezici in

naposled po zeleni poti mimo cvetočega travnika. Tam je sedel na breg potoka,

da bi se odpočil.

Mimo je prifrfotal rumen metulj in mu sedel na ramo. »Hej, deček! Ali ni dan

prečudovit, vreme prekrasno, travnik prelep in vonj cvetja presladek?« je

navdušeno zaklical.

Deček se je presenečeno zdrznil; ni bil vajen, da bi ga nagovarjali metulji, a je

vseeno odgovoril: »Verjetno res. Če ti tako praviš. Najbrž se spoznaš na to.«

»Kajpada, spoznam se, na tisto, kar me zanima, se spoznam. In kaj zanima

tebe?«

»Mene … mene zanima, kje bi lahko našel srečo,« je rekel deček.

»Ah … sreče ne poznam … poznam marjetico, zvončnico, kaduljo, zlatico, lilijo,

spominčico … Kaj pa je sreča?«

Deček je zmignil z rameni.

»Jaz vem, kaj je sreča,« se je oglasil potoček.

Deček je bil še bolj presenečen, kajti še nikoli ni nikjer slišal, da bi lahko potoček

govoril. Vendar je vprašal: »Kaj je sreča?«

»Jaz sem sreča - samo poglej, kako živo šumim in skakljam po belem produ,

škropim in drvim po strugi navzdol!« je radostno čebljal potoček in poškropil

dečka po licu. »Rumeni metulj je sreča - ga vidiš, kako frli in frfota, objema

cvetne čaše in žari v svetlem soncu? Slepa starka je sreča - si videl, kako

zgubane roke in mil pogled ima? In deklica, ki teka po igrišču, je sreča - si videl

njeno radost in iskrice v črnih očeh?«

»Nisem videl,« je odvrnil deček z obžalovanjem. »Nisem bil pozoren.«

»Potem bodi pozoren,« je zašumljal potoček. »Še prej pa ti zaupam, da si sreča

tudi ti - veliko toplo srce imaš, tule,« se je zahihital in poškropil dečka po prsih.

Deček se je zdrznil; tam, kamor je pljusnila voda, je začutil prijetno toploto,

čudno lepa svetloba se mu je razlila po prsih in ga navdala z milino in

lahkotnostjo. Obraz se mu je razlezel v srečen nasmešek.

»Zdaj vem! Hvala, potoček.«

Skočil je pokonci in se že hotel pognati v tek. Nato se je nečesa domislil, se

ustavil, natrgal šopek travniških cvetlic, pomahal metulju in stekel naprej.

Tekel je in tekel, dokler ni pritekel do dvorišča, na katerem je sedela slepa

starka; sonce se je medtem premaknilo in spet jo je skrivala senca.

»Želiš, da te prestavim na sonce?« jo je vprašal.

»Ah − ti si!« se je razveselila starka. »Prosim, daj.«

Deček je potisnil stol na zadnjo zaplato sončne svetlobe na dvorišču. Nato ji je v

roke položil šopek, ki ga je nabral na travniku.

Starka je dvignila cvetlice k obrazu in jih poduhala. Nasmehnila se je: »Vidim, da

si našel srečo.«

»Sem,« je pokimal deček. »Zdaj grem. Jutri pa se spet oglasim!«

Pohitel je dalje. Na igrišču so se otroci zbirali za novo igro. »Se gre še kdo med

dvema ognjema?« je zaklicala deklica.

»Jaz! Počakajte še mene!« je srečno zaklical deček in stekel k njim.

Preberi pravljico

Dober večer, otroci!

Tukaj lahko
pravljice preberete sami.