Mala in velika riba

Tomo Podstenšek

V globokem rečnem tolmunu sta živeli dve ribi: velika in mala. Velika riba je plavala v velikih krogih, spuščala skozi usta velike mehurčke in lovila mušice, ki so bile tako neprevidne, da so sedle na vodno gladino. Mala riba pa je plavala v malo manjših krogih, spuščala skozi usta majhne mehurčke in lovila enako velik plen kot velika riba – mušice običajno izdelujejo pač v eni sami velikosti.

vir: EPA, Wojciech Pacewiczvir: EPA, Wojciech Pacewicz

Vseeno pa majhna riba ni bila srečna: vse pogosteje je pogledovala veliko. Njene orjaške plavuti, kot kovanec za dva centa veliko oko, močan rep in prekrasne srebrne luske. In dlje kot jo je opazovala, bolj je postajala ljubosumna.

»Zakaj nisem tudi jaz tako velika, da bi samo trikrat zamahnila z repom in bi že bila na drugi strani reke,« je žalostno vzdihovala v ribjem jeziku.

»Bodi potrpežljiva: lepo plavaj v krogih, pridno jej mušice, ki sedejo na vodno gladino, in čakaj, da boš zrasla,« ji je odgovarjala velika riba.

»Nočem čakati, da bom zrasla. Rada bi bila velika že zdaj! Sploh veš, kolikokrat moram jaz zamahniti z repom, da pridem do drugega brega? Dvaintridesetkrat! Si lahko to predstavljaš?«

Velika riba si ni mogla natančno predstavljati, kajti ribe znajo šteti samo do šest in tudi mala riba je vedela za število zamahov le zato, ker ji je pri štetju pomagal potočni rak. A ni bila zaradi tega nič manj žalostna: dvaintrideset je veliko več kot tri ali šest. To vedo celo ribe, pa naj so majhne ali velike.

Nekega dne pa je v tolmun nenadoma padel črv. In takoj zatem še eden. Črvi so bili redka poslastica (morda se vam ne zdi tako, a če si riba, ki dan za dnem jé samo mušice in grizlja alge, potem je deževnik zate vsaj tako okusen kot čokoladna torta, če ne še bolj), zato sta se obe ribi takoj pognali proti njima.

Velika riba je zamahnila z velikim repom, ena-dve-tri in že je bila pri črvu.

Mala riba pa je zamahovala z majhnim repom: ena-dve-tri-štiri-pet-šest-sedem-osem-devet-deset-enajst-dvanajst-trinajst ... in tako vse do dvaintrideset. A nazadnje je tudi ona priplavala do črva.

Velika riba je nato odprla velika usta. Mala riba pa je odprla mala usta, saj drugih ni imela. Potem sta obe hlastnili vsaka po svojem črvu in mala riba se je morala še posebej potruditi, da ga je spravila vase.

Nekaj trenutkov zatem ju je nenadna sila s vso močjo potegnila iz vode in ribiča, ki sta stala na bregu, sta se začudeno spogledala: nista še videla, da bi ribe kje tako hitro prijemale.

»Ho, ho, poglej, kakšna je moja; vsaj tri četrt kile je v njej, to bo ravno prav za večerjo,« se je razveselil ribič, ki je ujel veliko ribo.

Velika riba sicer ni vedela, kaj pomeni tri četrt kile, dobro pa je vedela, kaj je večerja in žalostno je odpirala in zapirala usta zaradi usode, ki jo je čakala.

»Moja je pa še premajhna, mladic ni dovoljeno loviti, izpustil jo bom nazaj,« je nekoliko zavistno dejal drugi ribič, previdno izvlekel trnek iz ust male ribe in jo vrgel nazaj v reko.

Mala riba je hitro odplavala čisto na dno tolmuna, se pritajila v razpoko med kamni in na vse škrge globoko zajemala vodo.

Ni ji bilo čisto jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Vseeno pa je pomislila, da včasih vendarle ni tako slabo, če si majhen.

Potem je od prestanega strahu zaprla oči, čisto narahlo zamahnila s plavutmi in se počasi potopila v sanje.

Preberi pravljico

Dober večer, otroci!

Tukaj lahko
pravljice preberete sami.