Polž + bramorka

Polž se je odločil, da obišče bramorko. Tega ni naredil še nikoli. Nikoli še ni nikogar obiskal. Zdelo se mu je, da se kot gost ne bi najbolje znašel, in sploh mu je bilo vse skupaj neprijetno. »Danes bom to premagal,« si je rekel s tresočim se glasom in si v istem trenutku zaželel, da bi se zabubil v hišico in nikoli več pogledal ven. Vendar je stisnil tipalke in zbral pogum, ker včasih je treba narediti tudi to.

Nekaj časa je samo postopal pred bramorkino votlino. »Kaj čakam? Kaj sploh čakam,« si je govoril. Sam sebi je šel na živce. Postajal je celo jezen. Česa se bojim? »Česa se bojiš, polž?!« je zaklical in od jeze izpulil nekaj trave. Potem je imel sam sebe dovolj in odločno potrkal na bramorkina vrata. »Bravo, polž,« si je ponosno zašepetal.

Čez nekaj trenutkov je v notranjosti zašelestelo, potem pa se je zaslišal bramorkin glas: »Kdo je?« Polž je rekel: »Polž.« Nastala je popolna tišina. Ne znam se pogovarjati, to je, je pomislil polž. Potem je bramorka prilezla na plan. »Ja, polž!« je rekla. »Ja,« je rekel polž. Bramorka ga je presenečeno merila s pogledom. Polž je zavohal prijeten vonj, ki je vel iz njenega stanovanja. »Pečete?« je rekel in pomignil proti notranjosti. Bramorka je zardela in prikimala. Potem sta nekaj trenutkov tiho stala in vsak zase razmišljala, kaj naj rečeta ali storita ali pomislita. To je torej nerodna tišina, o kateri govorijo, je turobno pomislil polž. Potem je rekel: »No, ja,« bramorka pa je pokimala. Ni točno vedela, kaj se počne z gosti. Le redkokdaj jo je kdo obiskal. Ob polžu pa je bila še nekoliko bolj nervozna, saj ji je bil na tihem všeč. Ampak tega za nič na svetu ne bi priznala. »Lepo vreme,« je pripomnil polž, ki je bil že ves poten od iskanja primernih besed. Takrat je zavel hladen veter in nekaj mrzlih kapelj mu je z bližnjih listov padlo na glavo. »Ja,« je dahnila bramorka. Hotela je reči: »Pridite že noter,« vendar ni točno vedela, katere besede naj uporabi. Polž je rekel: »Brrrr,« in omenil nekaj v zvezi s prehladom. Bramorka je razumevajoče prikimala in polž je vstopil.

Sedel je na stol, bramorka pa je stala zraven in ga prisrčno gledala. Zdelo se ji je imenitno, da je polž v njeni votlini. Nekaj trenutkov sta bila tiho, ker nobeden od njiju ni vedel, kaj bi rekel. Bramorka tudi ni vedela, ali je dobro sprejela gosta. Zdelo se ji je, da ne. Vsaj hrana je manjkala. Gostje vedno hočejo hrano, tako se ji je zdelo. Rekla je: »lmam tudi hrano!« Polž se je nasmehnil: »O.« Hrano je imel kar rad.

Bramorka je prepražila nekaj vejevja z mletim lubjem. Potem se je spomnila še na mravljično pecivo in travnato musako, ki ju je spekla zjutraj. Prinesla je tudi rečni in ribniški sok in polžu natočila kar oba. »Njami njami,« je rekel polž. »Ja,« je odvrnila bramorka in zdelo se ji je lepo, da streže polža in da začenjata pogovor. Potem sta bila tiho. Polž je še malo posedel, ker se mu je to zdelo primerno. Tudi bramorki se je zdelo primerno, vseeno pa je bila dokaj napeta. Z gostom se je nujno treba pogovarjati, tako se ji je zdelo. Mrzlično je razmišljala, kaj naj reče. Potem je rekla: »A bi še?« Polž se je najprej naredil finega, potem pa je pomislil, le zakaj, in rekel: »O, zelo rad!« Snedel je še eno skledo vejevja in mlaskal in upal, da ni pojedel preveč za enega gosta.

Še malo sta sedela v tišini. Bramorka je bila na trnih. Premišljevala je, ali je to zdaj zmenek ali samo obisk in sploh, kaj bi bilo najprimerneje storiti ali reči ali pomisliti. Vsake toliko je pogledala polža, ki je vsake toliko pogledal njo. Polž je iskal kak primeren kompliment, s katerim bi se zahvalil za hrano in hkrati podčrtal njuno druženje in se tudi poslovil. Končno je rekel: »Zelo si gostoljubna.« Bramorka je zardela in tiho rekla: »Ja.« Mislila pa je še cel kup drugih stvari. Nekaj ji je razbijalo v prsih, tako da je slišal tudi polž. Vljudno je pomignil in rekel: »Srce?« Beseda srce je zazvenela v bramorkini votlini in se napihnila in obvisela med njima. Bramorka je še bolj zardela in si lahno popravila eno od tipalk. Od zunaj je v votlino prineslo vonj po pomladi. Polža je prešinilo, da bi jo poljubil. »A dam še malo vej za s sabo?« je nežno vprašala bramorka. »Ne, ne, ni treba,« je vljudno dejal polž in gledal, kako bramorka pakira kup vejevja v škrnicelj.

Čez nekaj minut sta oba stala na pragu. Malo sta se objela, ker se je to obema zazdelo primerno. V objemu sta za trenutek pozabila na vse in ni jima bilo več pomembno, kaj rečeta, naredita, ali pomislita. To je najlepši trenutek, kar jih je, je prešinilo polža in bramorka se mu je nasmehnila. Potem je polž odlezel proti domu, ves natovorjen z vejevjem. Še je čutil bramorkin objem in vsake toliko je zavrisnil od veselja. »Še se bom vrnil,« si je obljubil in malce poskočil. »Še se vrni!« je zaklicala bramorka, ki je zrla za njim. Polž se je obrnil in ji poslal poljubček po zraku. Začela se je pomlad.

Pripoveduje Sabina Kogovšek Zrnec

Napisala Sara Kern

1. NAGRADA JAVNEGA NATEČAJA ZA IZVIRNE SLOVENSKE PRAVLJICE ZA ODDAJO »LAHKO NOČ, OTROCI!«  2012

Preberi pravljico

Dober večer, otroci!

Tukaj lahko
pravljice preberete sami.