PUJSKOVE SANJE

Avtorica: Manka Kremenšek Križman

“Ali si že kdaj razmišljal o tem, kaj bi zelo rad počel v življenju, pa ne znaš?” je nekega večera Konj vprašal svojega prijatelja Pujska.

“Kaj natančno imaš v mislih?” je med zehanjem vprašal Pujsek.

“Hm, kaj pa vem. Poskakovanje po dveh nogah, na primer. Poskakovanje je lahko zelo zabavno in zdravo. Gibanje je vedno zdravo,” je rekel Konj.

Pujsek se je globoko zamislil. Ko je nehal misliti, je rekel: “Ne bi rekel, da si posebej želim skakati po dveh nogah. Hoja po štirih mi čisto zadostuje.” Potem sta bila nekaj časa tiho.

“Ampak nekaj gotovo je. Mora biti! Če nimaš nobene želje in nobenih sanj, ne napreduješ,” je vztrajal Konj.

“O, to pa že. Napredoval bi pa zelo rad, veš. To mora biti imenitno. Že beseda je imenitna. In dolga: NA-PRE-DO-VA-TI. In če kakšna želja pri tem pomaga, potem bom o tem razmislil.”

Pujsek je začel razmišljati. Tako globoko je razmišljal, da je Konj že mislil, da je zaspal. Tudi sam je na široko zazehal, potem pa je nenadoma zaslišal: “Veš, Konj, vsekakor bi se rad naučil peči ovsene piškote, to že lahko rečem. Če bi jih znal sam peči, ne bi bil več odvisen od tebe.

Ali ima to kaj opraviti z napredovanjem?” je vprašal Pujsek.

Zdelo se mu je, da je povedal nekaj pametnega in tega je bil zelo vesel.

“No, prav gotovo, prav gotovo. Znati peči piškote brez dvoma pomeni napredovanje,” je poznavalsko prikimal Konj.

“In še nekaj bi rad znal, če že sprašuješ. Ampak nikomur ne povej,” je zašepetal Pujsek.

“Ne bom, saj veš, da ne bom,” je odgovoril Konj in našpičil ušesa.

“Rad bi znal šteti,” je rekel Pujsek.

“Zakaj pa šteti?” je vprašal Konj. Od nekdaj je bilo jasno, da matematika ni za Pujska.

“Potem bi lahko preštel, koliko piškotov sem spekel in koliko jih bom pojedel,” je izstrelil Pujsek in se popraskal po trebuščku.

Zdaj se je Konj zamislil. Dolgo je mislil in močno vrtel rep. Začelo ga je že dvigovati od tal, ko se je končno domislil. “Naučil te bom šteti do deset in tudi piškote te bom naučil peči. Že jutri navsezgodaj lahko začneva, če želiš,” je rekel odločno.

“To pomeni, da bom že jutri navsezgodaj napredoval?” je vprašal Pujsek.

“Če se boš potrudil,“ je odgovoril Konj. Pujsek je zadovoljno zavzdihnil, se obrnil na bok in zaspal.

Naslednje jutro sta se Konj in Pujsek lotila dela. Na mizo sta znosila jajca in moko in mleko in začela mesiti testo. Pujsek je tako vneto delal, da je bil ves bel od moke in njegovi parkeljci so gnetli testo s tako hitrostjo, da se je skleda s testom dvakrat prevrnila.

“Ali bova delala lunice ali zvezde?” je potem vprašal Konj. “Ali lahko, prosim, preskočiva te podrobnosti, meni je čisto vseeno?!“ je rekel Pujsek. Bil je hudo nestrpen, v želodčku mu je krulilo, rad bi že jedel. Toda Konj se ni dal motiti. “Če je pa tako, bova modelček za piškote kar lepo izžrebala,” je rekel in začel: “Vzhajano testo po mizi drvi, pšenična moka se z njega praši, en, dva, tri, danes boš oblikoval piškotke ti.” Izbran je bil modelček za zvezdice.

“Zdaj pa pazi, Pujsek, in nikar ne pozabi. Do pet gre gladko, zaustavi se pri šestici,” je rekel in izročil modelček za piškote Pujsku. “Ena, dve, tri, štiri …“ sta skupaj štela. Pujsku je šlo delo tako odlično od rok, da si je Konj privoščil pogled skozi okno. Sonce je bilo že visoko na nebu in dan je bil prelep. Ko je pogledal spet k Pujsku, je videl, da ima polna usta.

“Kaj pa imaš v ustih?” je vprašal Konj. “Hm, mislim, da sem pravkar pomalical šesti piškot,” je rekel Pujsek. “Ampak saj sploh še ni bil pečen!” je rekel Konj. “Nisem več zdržal, preprosto nisem,” je odgovoril Pujsek.

“In kaj bo s sedmim in osmim in devetim in desetim piškotom, če ni šestega?” je nejevoljno vprašal Konj. “Jih bova spekla pa samo pet in še hitreje bo. Za prvič je to zelo veliko, se ti ne zdi?“ je Pujsek milo vprašal Konja. “Pa sem te lepo opozoril, da se težave začnejo pri številki šest!” je zagodrnjal Konj in jezno porinil pet piškotov v pečico. Pujsek je sklonil glavo.

Ko se je zvečerilo, sta Pujsek in Konj sedela pred hlevom, jedla zvezdice in opazovala zvezdnato nebo. “Ali misliš, da sem vseeno napredoval?” je previdno vprašal Pujsek. Bal se je, da je Konj še vedno jezen nanj. “O, to pa! Zelo si napredoval, Pujsek! Naučil si se peči piškote in šteti do pet! To je veliko, res veliko!“ je rekel Konj, ki je že malo pozabil, kako je šesti piškot še surov romal v njegov želodček. Pujsek je bil ponosen sam nase. Potem je pogledal Konja in rekel: “Veš, lahko rečeva, da si tudi ti napredoval, Konj, ker si mi pri tem pomagal. In če sva zelo natančna, si napredoval dvakrat, ker si me naučil dveh stvari. Naučil si me peči piškote in tudi šteti do pet!” “Hm, hja, res je, res je,” je zadovoljno mljasknil Konj in odgriznil peti krak petega piškota.

Preberi pravljico

Dober večer, otroci!

Tukaj lahko
pravljice preberete sami.