Kostanjev duh

Irena Androjna

vir: Wikimedia Commonsvir: Wikimedia Commons

Bil je siv jesenski dan,
v sivo meglo zakopan,
čez dolino razprostrt,
kakor puhast zehast prt.

Mala Betka Zvonka Biba
v mali hiši poleg hriba
čakala je, da zavre
v loncu kostanj. - No, bo že?

Lonec vse bolj napihuje,
kostanj v vodi poskakuje.
Zdaj pokrovka skoči v zrak,
dvigne se pod strop oblak.

Betka prebledi do uhljev –
tristo zapečenih kuhljev,
je to divji kostanj mar,
brbota ko kak barbar!

Zdaj oblak pod stropom zgane
se in proti Betki plane,
se odhrkne in pogladi
po oblačno beli bradi:

»Če predstaviti se smem,
na tem mestu naj povem –
vljudno prosim za posluh –
da sem jaz Kostanjev duh.

Če v petek pet do pete
pest kostanjev v loncu vrete,
se pojavim; na povelje
izpolnjujem vaše želje.«

Betka Zvonka Biba zine,
a nič v glavo ji ne šine
pametnega in zato
odvrnila je samo:

»Ampak jaz sem ena sama;
nisem ‘vi’ kot kakšna dama.
Resda nosim tri imena,
a kot punčka sem le ena.«

»No, potem pa željo eno,
ampak lépo in pošteno.
A še prej razloži mi –
le čemu imena tri?«

»Ker ne morem odločiti
se za eno samo, niti
za imeni dve, imam tri;
morda jih še dodam.«

Duh se čudi nad zmešnjavo
in z oblačno maje glavo.
Kdo razumel bi ljudi?
»Torej - dajmo. Kar začni!«

»Kaj začnem naj kje?« ga Betka
vpraša. »Željo. Od začetka!«
»Hm,« se Betka poglobi
v svoje želje in slasti.

»Če že vztrajaš,« potlej reče,
»pa mi daj kozarec rdeče
pese, ali raje dva.
Dobro bo h kostanju šla.«

 »Me mar varajo ušesa?«
Duh osupne. »Rdeča pesa
je, kar najbolj si želiš?
Vidim, s tabo bo še križ.«

Betka reče: »Imaš prav;
saj h kostanju gre kakav
dosti bolje. Bi lahko
mi izpolnil željo to?

Ne - počakaj! Raje nov
za svoj lonec bi pokrov.
Tale je že ves načet. –
Naj te vprašam za nasvet:

če si lonec zaželim,
zraven pač pokrov dobim?
Maha dva na eno muho –
nov adut za mojo kuho.«

Duh pa pravi: »Ljuba Špela,
prav nič nisi razumela.
Eno željo za vse sanje
tvoje, ne le za kostanje.«

Betka reče: »Uh, si tečen.
Kaj naj rečem, da boš srečen?
Kaj na mojem mestu bi
ti, na primer, želel si?«

Duh pa: »Tole bo najbolje:
'Naj bom vedno dobre volje.'
Ali: 'Naj bom vedno srečna.
Naj bo moja sreča večna.'

Ali -« Betka ga prekine.
»To že,« prepirljivo zine,
»a katera bi bila
srečna s piskrom, kot je ta?«

»No ja, če je pa tako,«
Duh zavzdihne, »naj ti bo.
Kakšen lonec - rdeč, rumen,
pikast, rožast, pozlačen?«

»Dragi moj Kostanjev dim,
zdaj pa vem, kaj si želim!
Majhno sestro za igrat
ali - naj bo raje brat.

Pravzaprav bi kar oboje,
bolj veselo bo v troje.
Biti morata zabavna,
pridna, čedna in pripravna.

Če ne bosta se obnesla,
ti ju bom nazaj prinesla.«
Duh odkima: »Želje zgledno
izpolnjujem - vse za vedno!«

Betka Zvonka Biba zdaj
vidi - ni poti nazaj!
Silno vneto premišljuje,
tuhta, tehta, obupuje –

oh, ko bi se zmogla vsaj
enkrat odločiti kaj.
Potlej pa se razjezi
in pokrovko zavihti:

»Da bi le se razkadil
in pri miru me pustil!«
Zdaj si končno duh oddahne,
štirikrat z dlanjo zamahne.

Reče: »Jaz, Kostanjev duh,
izpolnjujem čuh in puh
Betki Zvonki Bibi to
nepreklicno puh željó.«

Le še puf! In ni ga več.
Betka plane: »Lepa reč,«
ter pomane si oči –
prav zares, nikjer ga ni.

»Upam, da se ni razkuh-
al kostanj. Tale duh
res mi živce je zrahljal.
No, da se je le pobral,«

pihne Betka Zvonka Biba.
Je bil duh sploh res, ugiba,
ko se spravi nad kostanje –
ali so bile le sanje?

Preberi pravljico

Dober večer, otroci!

Tukaj lahko
pravljice preberete sami.