PASJA DOGODIVŠČINA

avtorica: Aleksandra Kocmut

Pisatelj je sedel za mizo in držal v roki svinčnik. Rad bi napisal pravljico, pa se ni mogel nobene domisliti. Strmel je v prazno in ni opazil, da na drugem koncu mize leži rezina kruha, ob njej pa kemični svinčnik. »Nekoč je živel zmaj …« je razmišljal. »Ah, ne, zmaji so tako nerodni. Nekoč je živel škrat … Ne, škrati so preveč nagajivi. Nekoč je živela pojoča travica … Ne, to je risanka.« Tako napeto je tuhtal, da ni opazil niti tega, da se je krušna rezina postavila pokonci in da se je kemični svinčnik prikotalil skoraj do njegovih rok. Premišljeval je in premišljeval in pri tem ponesel svinčnik k ustom. Skoraj je že ugriznil vanj, kot je pogosto počel, kadar je snoval novo pravljico – tedaj pa zasliši droben glas:

»Hej, nikar me ne ugrizni!«

Presenečen pogleda okoli sebe.

»Če želiš, ti zgodbo povem jaz,« je nadaljeval glasek. Pisatelj skoraj ni mogel verjeti – glas je prihajal iz svinčnika. Popraskal se je po glavi, svinčnik pa tedaj zakliče:

»Poglej, tu sta moja prijatelja Kuli in Šnita!«

Šele zdaj je pisatelj opazil krušno rezino in še eno pisalo.

»Veliko smo doživeli skupaj,« se nasmehne svinčnik. »Boš zapisal katero od naših dogodivščin?«

Pisatelj, še vedno silno začuden, je le prikimal.

Zgodba se lahko začne.

Bilo je pasje vroče. Svinčnik, Kuli in Šnita so poležavali ob reki, da bi se ohladili, vendar je bilo vse zaman. Ob vodi je namreč mrgolelo komarjev in Šnito so nenehno ščipali, da se je ves čas praskala. Kuliju se je zaradi vročine cedilo črnilo, Svinčnik pa je bil siten in je lajal zdaj na enega, zdaj na drugega. Zares prav pasje zoprn dan.

»Že vem!« se je nazadnje domislil Kuli. »Pojdimo v gozd! Tam je na kupe dreves. Gotovo je malo manj vroče!«

»Daj no mir, komu pa se ljubi pešačiti v gozd,« ga je zavrnil Svinčnik. Ampak Šnita, ki si je skoraj spraskala luknjo skozi telo, se je takoj navdušila nad Kulijevim predlogom. In tako so vzeli pot pod noge.

Pot do gozda je vodila skozi vas in čez travnike. Cesta je bila prašna, zrak je prasketal od vročine, vsake toliko časa je mimo njih prihrumel avto. »To je od sile,« je zabevskal Svinčnik. »Morali bi se ohladiti v vodi!«

»Jaz se ne bi le ohladila,« je zasopla Šnita, »ampak bi se kar raztopila.«

»Tudi mojemu črnilu bi voda škodila in moja lepa vzmet bi zarjavela,« je dodal Kuli in si brisal modre kaplje z brade.

»Joj, že spet tvoja lepa vzmet,« je zarenčal Svinčnik in zavil z očmi.

Nenadoma je prednje skočila kosmata pošast. Ko so bolje pogledali, so videli, da to ni pošast, temveč pes. Srednje majhen rjav pes z belimi lisami.

»Šc!« mu je rekel Svinčnik, pes pa je kar stal in jih gledal.

»Nisem užitna,« je skozi zobe stisnila Šnita, ki je bila vajena tega, da jo imajo potepuške živali za dobrodošel prigrizek.

Kuli si je pozabil obrisati črnilo in v pesku pod njim je nastajalo majhno modro jezerce. Ni pa pozabil na oliko.

»Zdravo, gospod Pes,« je rekel.

»Hov!« je odzdravil Pes in iz ust so mu pršele kapljice sline. »Kam pa kam?«

»V gozd gremo. Tam ni tako vroče,« je pojasnil Kuli.

»Smem z vami?« je vprašal Pes in se popraskal po boku.

»To pa že ne,« je pohitela Šnita. »Glej, kako se praskaš. Gotovo imaš bolhe.«

»In iz gobca ti kaplja slina,« je dodal Kuli.

»Pa še lajaš,« je pribil Svinčnik. »Tega ne bomo trpeli.«

Stopili so nekaj korakov naprej. Nato se je Kuli ozrl. Pes je še vedno stal sredi poti in gledal za njimi. Malo se je popraskal, pocedil še malo sline in poslal za njimi kratek »vuf«.

»Vesta kaj, prijatelja,« je dejal Kuli. »Mislim, da smo se prenaglili.«

Šnita in Svinčnik sta ga začudeno pogledala.

»Rekli smo psu, da ne more z nami, ker se praska,« je razložil Kuli. »Ampak Šnita, tudi ti se ves čas praskaš. In rekli smo mu, da spušča slino. No, pa poglejta, kakšna sled črnila je za mano, če se pozabim obrisati. In glede lajanja - Svinčnik, hm …«

»Kaj?!« je hotel zabevskati Svinčnik, pa se je raje ugriznil v jezik.

Zapičil se je v pesek in poškilil proti Psu.

»Mislim, da ima Kuli prav,« je priznala Šnita. »Gospod Pes je pravzaprav popoln družabnik za nas!«

Ob tem je Pes našpičil ušesa. »Le pridi, gospod Pes!« je zaklical Kuli. Svinčnik se je želel še malo zapikovati v pesek, pa je ugotovil, da je zaradi prahu le še bolj žejen. Dvignil je pogled in pokimal Psu, Šnita pa ga je postrani pogledala: »Samo da me ne požreš!«

»Kruha sploh ne maram,« jo je potolažil Pes.

Ko so nameravali dalje, se je novi član odprave domislil: »Hej, prijateljčki, splezajte name pa vas bom nesel. Tako bomo hitreje tam!«

In res: Svinčnik, Kuli in Šnita so na psu odjezdili v gozd. Taka imenitna vožnja je bila nekaj povsem drugega kot naporna hoja po vročem pesku. Kot bi mignil, so se znašli pod prvimi krošnjami. V gozdu je bilo res hladneje, dišalo je po borovnicah in smrekovih vejicah, mah, na katerega je legel Pes, pa je bil čudovito vlažen. Šnita in Pes sta se od časa do časa malo popraskala, Kuli je tu in tam še pocedil kapljico črnila v gozdna tla, Svinčnik pa je zdaj pa zdaj malo zalajal, da Psu ni bilo treba. In vsi so bili prav po pasje zadovoljni

Preberi pravljico

Dober večer, otroci!

Tukaj lahko
pravljice preberete sami.