NESKONČNO VELIK SLADOLED

Lidija Gačnik Gombač

vir: foto Bobovir: foto Bobo

V našem mestu je živel deček, ki je zelo rad jedel sladoled. Vedno mu ga je bilo premalo. Nikoli se ga ni naveličal. Še ponoči se mu je sanjalo samo o njem.

Vročega poletnega popoldneva je hodil po središču mesta in zagledal sladoledarnico, ki je ni še nikoli videl. Radovedno se je zazrl v posode s sladoledom in zvrtelo se mu je v glavi. Koliko različnih vrst! Vseh barv, vseh okusov in najopojnejših vonjav.

Ko si je opomogel od presenečenja, je zagledal tik nad sabo tablico iz marcipana. Na njej je bilo z okornimi črkami napisano: NESKONČNO DOBER SLADOLED. Izza posod pa se je že dvignil sladoledar, ga pogledal čisto od blizu in vprašal: »Bi tudi ti rad neskončno dober sladoled?«

Deček se ni niti malo zmedel, ampak odločno odgovoril: »Rad bi neskončno dober in neskončno velik sladoled!«

Zdaj se je sladoledar popraskal po bradi in zdelo se je, da o nečem premišljuje. Potem je pokimal, vzel kornet, ga obrnil, zavrtel okrog kazalca, potem pa od vsakega sladoleda odščipnil majhen košček in ga položil v kornet.

Ko je končal, je bil sladoled čisto navadne velikosti, le zelo pisan je bil.

»Zate danes zastonj,« je rekel sladoledar in mu ga ponudil. Deček se je zahvalil, kornet previdno prijel in si ga ogledal z vseh strani. Potem ga je začel lizati počasi in spoštljivo. »Vanilja, ribez, lešnik, melona …,« je enega za drugim prepoznaval okuse, v telesu pa se mu je razlezel nepopisno dober občutek.

Šele ko se ja začelo večeriti, se je zavedel, da ga liže že nekaj ur. »To je pa res neskončno velik sladoled,« si je mislil in ga lizal, ko je tekel proti domu in potem še v postelji, dokler ni postal zaspan. Takrat ga je previdno položil na nočno omarico.

Zjutraj je šel z njim na zajtrk, potem ga je vzel s sabo v šolo in na šahovski krožek.

Tako je bilo dan za dnem. Odložil ga je lahko kjerkoli. Lizal ga je lahko kadarkoli. Niti malo manj ga ni bilo. Ni mu bilo konca. In nihče poleg njega ni videl.

Vse je bilo v najlepšem redu, dokler se ni s starši odpravil na morje.

Seveda ne brez sladoleda. Že tako ga ni nikoli pustil samega doma, na morju pa mu je bil sploh nujno potreben.

Komaj so prispeli, je napihnil blazino, potem pa z njo odplaval daleč od obale. Brezskrbno je lizal sladoled, brodil po vodi in se nastavljal sončnim žarkom. In ko se mu je že zazdelo, da bo zadremal, je morje nevarno vzvalovalo in tik nad sabo je zagledal velikansko senco. To je bila ogromna riba, ki se je pognala iz vode naravnost proti njegovemu sladoledu. V zadnjem hipu ga je stisnil k sebi, se prekobalil na trebuh, ujel blazino, ki se je medtem prevrnila, in odveslal proti obali.

A zaradi utrujenosti je hitro pozabil na nenavaden dogodek in zaspal. Morda le za trenutek, a ko se je zavedel, je bilo že prepozno. Nad sabo je zagledal galeba, ki je v kljunu držal njegov sladoled. Preden je lahko karkoli naredil, se je z njim dvignil visoko v nebo.

Deček je bil nekaj dni zelo žalosten in jezen nase. Očital si je, da ni postal pozoren že ob dogodku z ribo. Moral bi pomisliti, da riba vidi sladoled. In če ga vidi riba, zakaj ga ne bi videle tudi druge živali? Ni pa si pretirano belil glave s tem, zakaj so živali videle njegov sladoled, ljudje pa še vedno ne. To ne bi imelo nobenega smisla. Že brez tega je bilo dovolj hudo.

Ko se je s starši vrnil domov, je še isti dan prehodil vse mesto. Iskal je skrivnostnega sladoledarja, a nihče ni vedel zanj. Nihče ni bil nikoli v sladoledarnici z napisom NESKONČNO DOBER SLADOLED.

Nekajkrat je še kupil kornet, a vsakič znova je bil razočaran nad okusom.

Prav nobeden se ni mogel primerjati z neskončno dobrim in neskončno velikim sladoledom. Zato si ga ni več želel. Kadar pa je bil na morju, je cele dneve opazoval galebe. Morda pa bo kdaj zagledal tistega, ki se sladka z njegovim sladoledom.

Preberi pravljico

Dober večer, otroci!

Tukaj lahko
pravljice preberete sami.