Pri pisanju uporabljajmo humor

27. 11. 2018 - Humor ni namenjen le izvabljanju smeha

Všeč ali ne, vsako besedilo mora tekmovati za bralčevo pozornost. Morda tekmuje s televizijo, nogometno tekmo na bližnjem dvorišču ali z drugimi besedili, a na vsak način si avtor želi pritegniti in nato še obdržati pozornost bralcev. Humor je lahko pri tem mogočno orožje. Toda kdaj in kako ga uporabiti, pa seveda v katerih primerih je raba humorja sploh na mestu?

Zakaj?

Omenili smo že, da s humorjem lahko vzbudimo pozornost. Kar pomislimo na položaj v družbi, ko zna kdo dobro pripovedovati šale. V nekaj trenutkih bo večina ušes usmerjena nanj, oziroma na njegovo pripoved. Prav tako je eden najboljših načinov za uvod v predavanje zabavna anekdota ali duhovit citat, povezan s področjem, na katero spada predavanje. Pri šolskih spisih ni nič drugače.

Če začnemo pripoved na zabaven, presenetljiv in izviren način, dobimo bralca veliko laže na svojo stran kot s klasičnim:

Nekega jutra sem se zbudil zelo zgodaj zjutraj.

Na primer:

Ko sem se zjutraj zbudil, sem bil še tako zaspan, da sem se raje še za pol ure zaril pod odejo. Seveda sem potem hitel in pozabil polovico reči doma. Tudi avtobus mi je ušel. Ko sem tekel za njim, sem izgubil še supergo.

Kot ste opazili, ni v drugem primeru nič posebej smešnega, a dogajanja že od samega začetka ne manjka in iz stavka v stavek se nizajo prizori, ki pri bralcu samodejno sprožajo naklonjen nasmešek.

Vsak med nami je namreč že izkusil jutranje zamujanje, hitenje in prigode, povezane s tem. Ko se nam kaj takšnega godi, smo praviloma jezni, ko pa o tem pripovedujemo ali pripoveduje kdo drug, se radi malo nasmejemo. Tako se čustveno sprostimo in povežemo z drugimi.

To je eden poglavitnih razlogov, da velja pri pisanju vedno vplesti humor - humor namreč povezuje.

Večina ima prav tako za seboj izkušnjo čakanja v kaki čakalnici ali počasni vrsti. V takšnih položajih, sicer ne vedno, a vseeno pogosto, se najdejo ljudje, ki začnejo dajati bolj ali manj domiselne pripombe. Če imajo takšni ljudje dovolj dobre sogovornike, se lahko nadejamo več zabave kot ob povprečni humoristični nanizanki.

S humorjem se torej neznanci povezujemo (in kaj sta si pisec in bralec zgodbe drugega kot neznanca, da ne omenjamo bralca in izmišljenega lika v zgodbi?), kajti s humorjem prikažemo neprijetne plati v drugačni, pogosto pretirani in komični luči, kar pa odpravi neprijetne občutke, ki nas prevzemajo med zoprnim čakanjem. Še posebej, če čakanju sledi še bolj zoprn pregled ali izpit.

Tule imamo torej drugi razlog za rabo humorja - razbijemo napetost, ki smo jo ustvarili in je je v določenem trenutku morda preveč. Če smo se lotili prizora, ki je za bralca iz katerega koli razloga neprijeten, morda preveč srhljiv, morda žalosten, če se bojimo, da ga bomo zamorili in s tem tvegamo, da odloži branje, je humor gotovo smiselno uporabiti.

Prav tako je humor na mestu, če predstavljamo nekaj zapletenega in zahtevnega. Kar poglejmo si zbirke priročnikov, ki že z naslovi sporočajo, da sicer predstavljajo teže razumljive teme, a to počnejo na sproščen in vsaj občasno zabaven način. Včasih bomo takšen učbenik vzeli v roke prav zaradi avtorjevih domislic, ki so morda le posredno povezane s predstavljeno temo, a tako se bomo nehote naučili tudi česa, česar drugače niti ne bi prebrali.

S humorjem lahko dober pripovedovalec obdrži pozornost in vpliva na čustva poslušalcev ali bralcev. Tako smo pri tretjem in za tokrat zadnjem razlogu za uporabo humorja - z njim lahko uravnavamo dinamiko pripovedi. Tako kot na koncertu izkušeni glasbeniki vplivajo na razpoloženje svoje publike s hitrejšimi ali počasnejšimi ritmi, lahko izkušeni pisci z občasnimi domislicami prebudijo že nekoliko dremavega bralca ali ga prepričajo, da bo obrnil stran in dokončal poglavje.

Kako? 

Poudarimo še enkrat - nikakor ni treba, da smo zelo smešni. Če pišemo scenarij za burlesko, je seveda smeh naš edini cilj, a v večini drugih primerov je humor le eden od elementov, s katerimi sestavimo dobro, zanimivo in privlačno zgodbo. To velja tako za šolski spis kot za esej, seminarsko nalogo ali predstavitev česar koli že pred razredom.

Zabavne so na primer besedne igre, ki se nam včasih posrečijo celo povsem brez načrta. Na primer:

Sklenil je, da tega ne bo počel več. Manj pa tudi ne.

Ali:

Že pet dni ni mogel spati. Kako bi bil šele videti, če ne bi vsaj ponoči.

Nekateri so spretni že pri samem izboru besed. Nekatere pač zvenijo bolj zanimivo od drugih. Poseben mojster je bil, na primer, Charles Dickens, v čigar zgodbah vedno nastopajo osebe izjemno nenavadnih imen. Njegovo tradicijo je lepo nadaljevala J. K. Rowlingova z zbirko o Harryu Potterju.

Do zabavnih domislic nas pripeljejo tudi slikovite primerjave (metafore), na primer:

Ob pogledu nanjo so se njegova kolena spremenila v kepici sladoleda v vročem avgustovskem popoldnevu.

Ali jih ustvarimo s stopnjevanjem in pretiravanjem:

Rad je jedel. Krofe je še posebej oboževal. V bližnji pekarni so posebej zanj uvedli dodatno izmeno.

V tako rekoč vse vrste besedil lahko vključimo domislice iz šal, anekdot, zabavnih prigod iz vsakdanjega življenja ...

Zapomnimo si, da bo humor ustvaril dodatno plast nastopajočih v pripovedi in s tem povečal njihovo prepričljivost, jih s tem naredil bolj simpatične in publika si jih bo bolj zapomnila. Pika Nogavička je zabavna, Anica in Tomaž pa ne, zato bomo tudi med pustnimi kostmi našli le Piko in ne Anice ali Tomaža. Tudi iz knjige se najprej spomnimo zabavnih Pikinih domislic in šele potem neuspešnega vdora razbojnikov, lovljenja s policisti, zaščite fantiča, ki so ga ustrahovali vrstniki ...

Toda nikoli ne pozabimo, kaj je poglavitni namen naše pripovedi. Če pišemo spis z naslovom Ko bom velik ..., se nikakor ne oddaljimo od osnovnega sporočila zgodbe, pa naj gre za načrt, sanje ali kaj drugega. V knjigi Trije možje v čolnu, se na primer zgodi, da daljši opisi pokrajine že kar motijo štose, ki jih avtor niza stran za stranjo, čeprav bi pri potopisu pričakovali, da bodo domislice pisca namenjene predvsem popestritvi utrinkov s popotovanja.

Tako se vračamo k ugotovitvi, zapisani že med nasveti o rabi pridevnikov, ki smo jih primerjali z začimbami. Brez njih bo besedilo kot juha brez okusa, a pretiravati vseeno ni treba. Humor naj podpira zgodbo, a naj je ne zasenči.

Berimo torej zabavne knjige, poskusimo opaziti, kako določen avtor uporablja humor, in naučeno na izviren način prenesimo v svoja besedila. In ob tem se poskusimo čim bolj zabavati.

Uporabljene so bile ilustracije Walterja Crana (1845-1915), Arthurja Ignatiusa Kellerja (1866-1924), Georga Alfreda Williamsa (1875-1932) in Arthurja Fredericsa (1849-1929), ki so v javni lasti.

Vira:

http://slikanice.blogspot.com/

in

https://pravljice.wordpress.com/

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist