Pozor na rabo pridevnikov

30. 10. 2018 - Naj jih bo malo, a pravi

Pridevniki niso zanimivi le pri slovnici, ampak pridejo prav tudi pri pisanju spisov. Vendar je njihova raba ena najpogostejših napak. Z njimi mladi pisci namreč praviloma močno pretiravajo. Moj nasvet bi bil, da nanje glejte kot na začimbe pri kuhanju. Brez začimb je jed le redko zares dobra, a preveč začimb jed zelo hitro uniči.

Kakovost, ne količina

Čeprav je laže prešteti, koliko knjig, strani ali besed je kdo napisal, je pravo merilo kakovost, ne količina. Pri kratkih zgodbah, kamor lahko mirno uvrstimo šolske spise, je izbor besed še veliko pomembnejši kot pri romanih, ki sicer na knjižnih policah delujejo bolj prepričljivo, a jih je v resnici napisati laže kot pa dober spis ali kratko zgodbo.

Pri kratki zgodbi je namreč pogosto pomembna vsaka beseda, avtor je običajno tehnično omejen, na primer s centimetri v reviji, kot je na primer šolar s časom pisanja spisa (na primer eno šolsko uro), pozornost bralca je treba pritegniti takoj in jo zadržati ves čas, da zgodbo "požre" in mu ne pride na misel zadevo odložiti za kdaj kasneje. Ker kasneje je pri branju skoraj vedno nikoli več.

Pridevniki niso edino, na kar je treba paziti pri pisanju, a tokrat se bomo ukvarjali le z njimi. Najbolje, da si kar ogledamo najpogostejše težave, za vsako poiščemo kak primer in predlagamo rešitev.

Klasična napaka številka ena - preveč pridevnikov

Hitro je stekel prek ozke uličice in se urno povzpel po skoraj navpični strmini.

Avtor tega stavka je očitno hotel svoji publiki predstaviti akcijski prizor. Toda podrobnejši pregled stavka nam razkrije več pomanjkljivosti, ki bi jih zlahka odpravili.

Najprej imamo povezavo hitro je stekel. Ni hitrost zajeta že v glagolu teči? Lahko bi tudi uporabili kak še "hitrejši" glagol. Na primer odbrzel, švignil, zakadil ali kar pičil (jezik se nenehno razvija in nekaj poguma pri rabi besed lahko celo prinese kakšno dodatno točko). Bolj smo slikoviti, bliže bomo pravilu: pokaži, ne opisuj.

Potem omenjamo ozko uličico. Ni že iz samostalnika uličica jasno, da je ozka, kratka, torej imamo tako ali tako opravka s pomanjšano različico nečesa večjega (ulice)?

Da se je urno povzpel, sicer ni videti zelo napak, a v zapisanem stavku smo hitrost vendarle uporabili že dvakrat (hiro, stekel), kar smo že kritizirali, in sedaj bi jo radi še tretjič!

Na koncu imamo še skoraj navpično strmino. Spet ni videti hudo narobe, a bi se dalo uporabiti manj besed in doseči večji učinek.

Poglejmo kar v stavku:

Zakadil se je prek uličice in praktično preskočil strmino.

Pol krajše in precej bolj dinamično, pove pa isto, mar ne?

Vem, da nekateri še vedno ocenjujejo spise tudi po številu vrstic (če imaš to smolo, je moj nasvet, da piši širše in delaj večje presledke, saj se besed skoraj nikomur ne ljubi šteti), a pri pisanju se vseeno poskusimo posvetiti kakovosti, ne količini.

Klasična napaka številka dve - nepotrebni pridevniki

Sem in tja mi kdo v branje pošlje pravljico in običajno je s takšno pravljico marsikaj narobe. Če se omejim le na pridevnike, je težava skoraj vedno v njihovi količini. Avtorjem se zdi nujno povedati, da je sonce toplo in rumeno, da so zajčki plašni in lisice potuhnjene, da je cvetje dišeče in trava zelena. Je vse to res treba poudarjati?

V redu, morda imamo opravka s fantazijskim svetom, kjer po nebu namesto sonca poskakujejo rožnati samorogi. Kot bralec bi si vsekakor želel, da mi avtor takšno sceno malo bolj podrobno opiše. Če pa je sonce rumeno (kot vedno), zajci plašni (kot vedno) in cvetje diši (kot vedno), je v besedilu zagotovo veliko odvečnih besed.

Z odvečnimi besedami izgubljamo pozornost bralcev, besede postajajo nepomembne (saj ne povedo ničesar novega ali vsaj ne naredijo pomembnega poudarka), besedilo hitro zvodeni in gre po avtocesti na pokopališče pozabljenih datotek. Vzemite v roke katero od meni tako ljubih pravljic in bodite pozorni na pridevnike na primer v Motovilki ali Pepelki.

Motovilka ima dolge lase. Zares dolge. Tako dolge, da nas njihova dolžina in moč osupneta in v zgodbi imajo izjemno pomebno vlogo. Kdor sliši besedo Motovilka, tako pomisli na izjemno dolge lase. In kopico zapletov v zgodbi, ki zna očarati bralce že več kot dve stoletji.

Podobno velja za Pepelkine čeveljce. Da sta steklena, je zares nekaj posebnega. Seveda bi bilo v praksi takšno obutev težko nositi in vzdrževati, a za pravljico z lažnimi identitetami, različnimi spletkami, čarovnijami in tipičnimi sorodstvenimi razprtijami se zdijo kot nalašč.

Sicer pa je v klasičnih pravljicah pravzaprav le malo pridevnikov. Ker jih je malo, imajo veliko večjo moč. Nanje smo pozorni, zapomnimo si jih, tako kot opazimo na primer cimet v jabolčnem zavitku.

Klasična napaka številka tri - napačni pridevniki

Ko dobimo navado nizanja pridevnikov, se je težko znebimo. Naša besedila postanejo dolgovezna, nezanimiva, želja po dokazovanju avtorske spretnosti se pogosto celo sprevrže v svoje nasprotje. Ker ima neizkušen (ali preveč samozavesten) avtor praviloma še kakšno hibo (slab besedni zaklad, površnost, ne prebere za seboj), se mu rado zgodi, da začne uporabljati vedno iste pridevnike.

Ko se potem bralec stran za stranjo zaletava v cvetoče travnike, strašne volkove in črne noči, se lahko njegovo dolgočasenje sprevrže že v posmeh. Seveda ta skrb v primeru pomembnega pridevnika (oba primera zgoraj) ni potrebna, čeprav pretiravati vseeno ne gre. Tako je lahko Rdeča kapica v eni vrstici omenjena tudi kot deklica, v naslednji sploh ne in tako naprej. Besedila si s ponavljanjem še vedno ne želimo razvodeniti!

Mimogrede – zakaj je Charles Perrault izbral rdečo barvo in jo tako poudaril (ta pravljica je bila znana že stoletja prej, a rdeča barva je njegova domislica)? Rdeča je simbol življenja, krvi, tudi agresivnosti, nevarnosti, prepovedi, lahkomiselnosti ... Vse to se pojavi v pravljici, na kar na več ravneh opozarja bralce oziroma poslušalce. Rdeča je potemtakem odlično izbran pridevnik, ki daje tej pravljici začimbo, brez katere bi bila težko tako učinkovita in uspešna.

Za ljubitelje simbolike barv, je tule povezava:

http://dobrepravljice.blogspot.com/2012/07/rdeca.html

Še vedno smo pri rdeči. Jo znamo zapisati tudi drugače? Morda natančneje? Ali pa z drugimi besedami, da se izognemo ponavljanju? Svetlo rdeča, temno rdeča, rjasto rdeča, opečnato rdeča, karminsko rdeža, kričeče rdeča ... Ali karminska, opečnata, rjasta, krvava ... Sploh veste, koliko odtenkov rdeče barve poznamo?

Za domačo nalogo poskusite zapisati kratko prigodo iz vsakdanjega življenja. Na primer nakup prigrizkov v trgovini ali čakanje pri zobozdravniku. Ali, ker smo ravno sredi jeseni, opišite, kako listi spreminjajo barvo in odpadajo. Ena stran bo dovolj. Poskusite napisati zgodbo brez enega samega pridevnika. Če se vam kakšen prikrade, poskusite stavek popraviti tako, da bo glagol ali samostalnik povedal več in pridevnik ne bo potreben.

Nato v že napisano zgodbo dodajte en pridevnik. Samo enega, ampak tako, da bo zgodba boljša. Če vam kak poskus zares dobro uspe, ga pošljite Bansiju. Skupaj ga bomo prebrali in pokomentirali. Ne pozabite – pridevniki so začimbe zgodb.

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

Vse uporabljene slike so v javni lasti.

Viri:

Pixabay.com

https://colors.site123.me/blog/tag/why-leaves-change-color-in-fall