Izberimo pravi zorni kot!

25. 9. 2018 - Kaj je pripovedna perspektiva?

Zorni kot pripovedovanja je ena najpreprostejših izbir pri pisanju in hkrati ena najpogostejših napak, ki jih delajo sicer solidni pisci. Ker gre za osnove, bomo začeli na začetku in se na nekaj primerih naučili bistvenih pravil, tako da te napake v naslednjih spisih ne bo več.

Kaj je zorni kot?

Imenujejo ga tudi gledišče ali perspektiva, preprosto povedano pa nam zorni kot samo pove, na kakšen način je določena zgodba pripovedovana (no, pa sem uporabil v slovenščini tako nepriljubljeni trpnik).

Perspektiva pisatelja zelo vpliva na bralca.Perspektiva pisatelja zelo vpliva na bralca.

Ali drugače: o dogajanju govori glavni junak pripovedi ali kdo od zunaj.

  • Prvi primer:

Tiho sem se plazil skozi listje in k sebi tesno stiskal kovček. Nisem vedel, kaj je v njem, a odkar sem ga dobil, so že dvakrat streljali name.

To je lep primer prvoosebne pripovedi. Dogajanje bralec spremlja skozi oči in druge čute enega od junakov zgodbe. Ni nujno, da je glavni, a biti mora seznanjen z vsemi pomembnimi dogodki. Ljubitelji kriminalk bodo hitro pomislili na detektiva Marlowa Raymonda Chandlerja, ki je glavni junak, ali doktorja Watsona, ki sicer ni glavni, a je vedno poleg Sherlocka Holmesa.

Sherlock razmišlja drugače ...Sherlock razmišlja drugače ...

Oba prvoosebna pripovedovalca, ki ju dajem za primer, vestno poročata o dogajanju, njuna pripoved skrbi za nenehno napetost, vendar nikoli ne razkrijeta preveč. Marlow, ker je pač malo skrivnosten in včasih razmišlja korak naprej, dr. Watson pa, ker ne dohaja prijatelja Sherlocka.

  • Drugi primer:

Tiho si se plazil skozi listje in k sebi tesno stiskal kovček. Nisi vedel, kaj je v njem, a odkar si ga dobil, so že dvakrat streljali nate.

To je seveda drugoosebna pripoved. Daje nekoliko nenavaden občutek in jo v literaturi redko srečamo, čeprav vsekakor priporočam, da jo kdaj uporabite. Je pa dokaj pogosta v nekaterih neleposlovnih delih. Dobro se na primer obnese pri kuharskih receptih ali navodilih za sestavljanje pohištva. Zgoraj je zanimiv primer iz filma, ki deluje hipnotično, a moramo vedeti, da tak film ne nagovarja najširših množic.

  • Tretji primer:

Tiho se je plazil skozi listje in k sebi tesno stiskal kovček. Ni vedel, kaj je v njem, a odkar ga je dobil, so že dvakrat streljali nanj.

To je seveda primer tretjeosebne pripovedi. O dogajanju očitno poroča nekdo, ki se ne plazi skozi listje. Iz zapisanega še ne vemo, ali je tudi on oseba v zgodbi, ali le nekakšna kamera na nebu, ki spremlja, kaj se dogaja pod njo.

Tretjeosebna pripoved je precej bolj nevtralna od prvoosebne. Če je prvoosebna primernejša za opisovanje notranjih občutij in misli nastopajočega lika (glavnega ali stranskega, vendar le enega), je tretjeosebna običajno boljša za opisovanje zunanjega dogajanja. Tretja oseba lahko ve, kaj se skriva za vrati, medtem ko je prva oseba omejena s svojimi čuti in običajno skozi vrata ne vidi.

Največ knjig je napisanih v tretji osebi. Meni tako ljube pravljice, na primer, so vedno v tretji osebi.

Tri osebe oziroma zorni koti, ki sem jih omenil, so le osnova, saj lahko spreten pripovedovalec med njimi tudi prehaja, a to je hkrati tudi najpogostejša napaka, ki jo delajo neizkušeni pisci. Zato vam polagam na srce, da ne prehajate med zornimi koti. Ko enega izberete, običajno že kar v prvem ali drugem stavku, se tega držite do konca.

Sinbad MorjeplovecSinbad Morjeplovec

Učinkovit primer nenehnega prehajanja med zornimi koti so seveda zgodbe Tisoč in ene noči, kjer so zgodbe prepletene med seboj, znotraj posameznih zgodb so še druge zgodbe, nekatere zgodbe so prekinjene, nekdo pripoveduje v prvi osebi, a govori zgodbo nekoga tretjega, ki jo je spet slišal od ...

Rdeča kapica in volk v gozduRdeča kapica in volk v gozdu

Možnost prehodov med osebami in prizori v zgodbi je močno pripovedovalsko orožje tretje osebe, ki ga je treba uporabljati previdno. Če nenehno prehajamo med prostori, osebami, dogodki, morda celo časi, lahko preveč zmedemo bralca in izgubimo njegovo pozornost. Vem, da se nekateri pisateljski kolegi ne bodo strinjali z menoj, a izguba bralčeve pozornosti je za avtorja vedno poraz. Zgodbe pišemo, da jih bodo drugi brali, ne pa zmedeni odlagali v kot.

Posebnosti rabe tretjeosebne pripovedi

Sneguljčica in 7 palčkovSneguljčica in 7 palčkov

Uživajte v pisanju spisov tudi v novem šolskem letu. Če mislite, da vam je kakšen posebej dobro uspel, ga pošljite Bansiju na bansi@rtvslo.si in ga bomo skupaj pokomentirali.

Viri:

Pixabay (https://pixabay.com/en/fantasy-dancer-hands-band-railing-3303733/)

Sidney Paget (1860-1908) (https://commons.wikimedia.org/wiki/Sherlock_Holmes#/media/File:Abbe-03.jpg)

Louis Rhead (1857-1926) (https://manyinterestingfacts.wordpress.com/2012/10/08/1001-nights/)

Warwick Goble (1862-1943) (https://topillustrations.wordpress.com/2014/01/04/warwick-goble-the-fairy-book/)

Viktor Paul Mohn (1842-1911) (http://pravljicezaotroke.blogspot.com/2012/04/sneguljcica.html)

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist