Lahko sestavimo dober spis le iz vprašanj in odgovorov?

31. 5. 2018 - Odgovori na vprašanja naše bralke Hane

Po zadnji objavi nam je ena izmed naših bralk, poslala tole sporočilo oziroma vprašanje:

Letos sem pisala spis z naslovom Nepričakovani obisk. Spis sem začela takole:

Ste se že kdaj spraševali, kako bi se počutili, če bi se pred vašimi vrati iznenada prikazala kakšna oseba, ki je niste pričakovali? A bi jo sprejeli? Bi bili nad njo navdušeni? Bi bila ta oseba nosilec pozitivnih oz. negativnih dejanj? No, naj vam povem, kako je bilo nekoč ...

Kot vidite, je bil moj uvod v spis sestavljen iz vprašanj. Vsebina se je tudi lepo ujemala z naslovom in uvodom. Še sama ne vem, kako mi je ta ideja za uvod prišla na misel – in tukaj se začne problem. Bi mi lahko dali kakšen nasvet, kako iz naslova lahko sestavim vprašanja za spis in nato vsebino ter kako napisati v spisu žalostno in hkrati napeto zgodbo?

Hvala za odgovore

Ker gre dejansko za več vprašanj, bom izpisal vsakega posebej in nato poskusil ponuditi odgovore.

Zlatolaska – Rosa PetherickZlatolaska – Rosa Petherick

 Le kaj se skriva na drugi strani?

Kako smiselno je postavljati vprašanja v spisu (ali kakšnem drugem besedilu)?

Čeprav se zdijo zgodbe med seboj neskončno različne, gre v bistvu za vedno enako zasnovo:

1. Predstavimo problem (po možnosti poskusimo poudariti, da gre za izjemno pomembno zadevo, ki se tiče vseh).

2. Zapletemo problem (bolj je zapleteno, bolj bodo bralci zadevo z zanimanjem spremljali).

3. Ponudimo rešitev problema (ob točno določeni rešitvi točno določenega problema ponudimo še neko univerzalno rešitev tistega splošnega velepomembnega problema, o katerem govorim v prvi točki).

Prvo točko lahko zastavimo torej kar v obliki vprašanja ali več vprašanj. Vendar je zelo pomembno, za kakšen način pripovedovanja in komunikacijo z bralcem smo se odločili. Naša bralka na primer, kar naravnost nagovori bralca, kar seveda ustvari neko vzdušje, ki bo vplivala na nadaljevanje pripovedovanja.

Tak način prinaša prednosti in slabosti. Vsak se mora sam odločiti, kaj mu bolj leži. Osebno priporočam, da poskusimo različne pristope, saj šele po več poskusih ugotovimo, kje smo pripovedno močnejši in kje šibkejši. Spisi so za takšno eksperimentiranje idealna priložnost, saj jih ne le napišemo, ampak zanje dobimo tudi ocene.

Pri načinu pripovedi z vsevednim pripovedovalcem, denimo, ni smiselno spraševati, kdo je potrkal na vrata, če vemo, da je tja ravno pritekel hudobni volk.

Kaj si misli Rdeča kapica, kaj babica in kaj volk?

Toda če opisujemo, kako vse to doživlja babica, se lahko vprašamo, kdo trka. Je res Rdeča kapica? Nima nekam krepkih udarcev naenkrat, tamala? Kot vemo, brata Grimm (in stotine drugih, ki so se lotili te pravljice) izkoristita možnost prehajanja načinov pripovedi in ponudita niz vprašanj in odgovorov, ko se vsi skupaj postavimo v položaj deklice.

Kako velike oči imaš ...

Kako velike roke imaš ...

Kako velik gobec imaš ...

Pravzaprav tu niti ne gre za vprašanja, ampak bolj glasno čudenje, ampak učinek je podoben. Pravo vprašanje (ali jo bo požrl ali ne), ni postavljeno, a si ga zastavi vsak bralec oziroma poslušalec. Mislim, da je najboljši pristop k pripovedovanju tak, da si bralec vprašanja postavi sam. Le tako bodo podana v natanko takšni obliki in ravno pravi trenutek, da bodo najbolj učinkovita.

Noben prizor, ki ga slika avtor, ne more biti tako dober kot je prizor, ki ga naslika bralčeva domišljija. To je tudi eden od razlogov, da so filmi, posneti po knjigah, običajno precej slabši od knjig, obratno pa ne.

Vendar to ne pomeni, da se postavljanju vprašanj izogibajmo. Sam sem pred leti napisal igro, v kateri vsi nastopajoči postavljajo samo vprašanja. Dobila je nagrado na natečaju, uprizorili pa je nikoli niso. Predvidevam, da so člani komisije cenili povsem druge elemente zgodbe kot režiser, ki se potem dela sploh ni lotil.

Vprašanja lahko uporabimo tudi kot poseben učinek. Z njimi lahko na primer nakažemo neodločnost nekega lika, ki se vedno sprašuje, dvomi, ne pokaže dovolj poguma. Če pa gre za tako neposredna vprašanja, kot jih je zastavila naša bralka, bi bilo verjetno bolje, da bi začela z akcijo, ne z vprašanji.

Potrkalo je. Presenečeno sem oddrsala proti vratom. Skozi kukalo sem videla obrise neznanega obraza. Najbrž nekdo prodaja kaj brezzveznega.

Čeprav nisem izpisal nobenega vprašanja, si jih je bralec lahko zastavil kar sam. Takšna, ki najbolj odzvanjajo v njegovi glavi.

Ker si hočeš nočeš vprašanja nenehno postavljamo tudi avtorji, potem zgodbo preprosto nadaljujemo tako, da nanje ponujamo odgovore. Finta, da vlečeš pozornost naprej, je v tem, da ob odgovorih nenehno ponujamo nova vprašanja.

Potem sem prepoznala Frenka. Oh, očitno so tri leta že minila. Ali pa so ga pomilostili.

Sem ob odgovoru na očitno vprašanje (kdo trka) ponudil dovolj možnosti za radovednost? Sedaj bralca zanima, od kod se poznava s Frenkom. Videti je, da je bil v zaporu. Le kaj je ušpičil?

Kako iz naslova sestaviti vprašanja in nato vsebino?

Kot sem zapisal že pod prvim podnaslovom: poiščemo problem, ga zapletemo in rešimo.

Recimo, da dobimo nekaj klasično predvidljivega, kot je Moja pot v šolo.

1. Kje je problem? Zaprta cesta? Moram skozi temen gozd, poln Rdečih kapic? Dolgočasen naslov?

2. Kako problem še zaplesti? Ob zaprti cesti se pojavi še neka velika nevarnost. Rdeče kapice me obkolijo in hočejo, da jih na vsak način pospremim k babici. Napovem, da bom postal kralj in ukazal učiteljem vsak petek popoldne pisati spise z naslovom Zakaj dajem vedno iste naslove spisov.

3. Kako rešiti problem in zaplet? Premagam nevarnosti in v šolo prispem kot junak. Rdeče kapice navdušim nad lepotnim tekmovanjem v šolski telovadnici in skupaj pridemo v šolo, kjer jim olajšan pobegnem k pouku matematike. Ugotovim, da vendarle ne bi bil rad kralj, saj imajo kralji preveč poln urnik, jaz pa lahko kljub občasno neprijetnim nalogam še vedno veliko časa preživim s prijatelji in eden izmed njih mi z veseljem dovoli prepisati njegov spis z naslovom Moja pot v šolo.

Se pravi, da gremo kar po točkah zgradbe in pletemo do konca.

Po žalostno vzdušje pojdimo v romantično novelo, kot je Undina, navdih Andersenove Male morske deklice

Kako napisati žalostno in napeto zgodbo?

Za napeto zgodbo sem napisal že precej nasvetov. Bistvo je v hakeljcih, ki bralcu ne pustijo odložiti knjige, ker mora izvedeti, kaj se je zgodilo. Za žalostno pa uporabimo prave besede. Vključimo mračne obraze, sivo nebo, razpokane zidove, predvsem pa ustvarimo lik (ali več likov), ki bo bralcem prirasel k srcu, pa se mu bo zgodilo nekaj žalostnega (na primer, povozijo mu kužka). Če je zasnova dobra (glej tri točke pod prvim podnaslovom), je vključitev hakeljcev za napetost in vzdušja za žalost zgolj stvar tehnike.

Ko rečem vzdušje, seveda ne mislim na

"Postal je žalosten."

ampak

"Čelo se mu je pomračilo, pogled potemnel, ramena čudno skrčila."

in tako naprej. Mogoče o vzdušjih ob drugi priložnosti naredim samostojno objavo.

Upam, da sem dovolj podrobno odgovoril, in da bo tole v pomoč tudi drugim mladim avtorjem. Do prihodnjič ...

Uporabil sem ilustracije v javni lasti. Avtorji so:

Rosa Petherick (1871–1931)

Johnny Gruelle (1880–1938)

Arthur Rackham (1867–1939)

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

10. del angleške šole, ki jo imamo na Bansijevi spletni strani že četrto sezono, je tukaj! Na voljo bo do ponedeljka, 26. novembra, do 7. ure.