Kako ustvariti bralcu privlačne like?

23. 4. 2018 - Glavni lik mora biti všečen

Za dobro zgodbo potrebujemo dobre like. Like, v katerih se bralci vsaj malo prepoznajo. Like, ki pritegnejo pozornost in zaradi njih trepetamo do zadnjega stavka. Pravzaprav si običajno tudi zgodbo zapomnimo predvsem zaradi likov. Kar pomislimo na Sherlocka Holmesa, Robinzona, Piko Nogavičko ali Malo morsko deklico. Sami močni liki, ki so svojim avtorjem prinesli nesmrtnost.

Kakšne like poznamo?


V vsakem besedilu nastopa določeno število likov in zanje so že vnaprej, se pravi, preden začnemo pisati, rezervirane vloge. Glavni lik je, kot pove že ime, glavni. Na primer Batman. Prek tega lika običajno spremljamo zgodbo. Ob glavnem liku je najbolj zanimiv njegov nasprotnik. Na primer Pingvin. Glavni lik ima lahko pomočnika. Tak primer je Robin. In tako naprej.

O likih sem nekaj uporabnih nasvetov že napisal. Tokrat se posvetimo le glavnemu liku. Čeprav se nam zdijo negativci pogosto celo bolj zanimivi, je tisočletna praksa pisanja literature pokazala, da so pozitivni liki bralcem bliže. Bolj so jim všeč preprosto zato, ker se imamo praktično vsi za dobričine in poštenjake.

Katere lastnosti mora še imeti uspešen glavni lik?

Skoraj vedno je prijetnega videza. Mladeniči in mladenke so najpogostejši glavni junaki iz več razlogov. Mlajši ljudje so prijetnejšega videza in vsi imamo, vsaj dokler nekoga ne spoznamo bolje, raje osebe prijetnega kot neprijetnega videza. Z mlajšim likom se kot bralci tudi lažje poistovetimo. Mlajši, ker jim je mladost edina izkušnja, starejši, ker jim je mladost ena izmed izkušenj, običajno prijetna, poleg tega se ljudje običajno počutimo mlajše, kot smo v resnici.

Glavni liki so le redko popolni. Kakšno drobno napakico jim pisatelji vseeno prilepijo, pa čeprav gre le za poreden koder las (v ljubezenskih romanih) ali brazgotino na bradi (v pustolovskih romanih) ali izdajalsko materino znamenje (v vohunskih romanih). V nasprotnem primeru se je z njimi težko poistovetiti. Roger Zelazny, na primer, odličen avtor s področja fantastike, ima serijo likov, ki so nesmrtni. To se zdi nekaterim bralcem sicer super, a večina se s takim likom vendarle težko enači.

Glavni lik je aktiven. To je logično, saj nekdo, ki samo sedi pri oknu in čaka, da bo mimo prišlo kaj zanimivega, pač ne more biti zanimiv za opazovanje oz. branje. Don Kihot nenehno nekaj poskuša, čeprav je vsem razen njemu že vnaprej jasno, da mu ne bo uspelo. Detektivi prav tako nenehno rinejo v nevarnost, čeprav so tepeni na vsaki drugi strani.

Glavni liki držijo obljube. To je zelo pomembno, saj kot bralci potrebujemo nekaj, kar bi nas prepričalo o obstoju izmišljenega sveta. Poleg tega ljudje radi vidimo, da drugi držijo obljubo (čeprav nas življenje uči, da je to vse prej kot pogosta vrlina). Za izpolnitev obljube je literarni junak pripravljen iti skozi ogenj in led. Celo umreti. Zato ga bralci občudujemo in imamo radi.

Glavni lik je del širše družbe. Celo Robinzon na samotnem otoku ustvari majcen svet, ki ga postopno obišče vse več ljudi. O razpadu in ponovnem nastanku družbe beremo v uspešnicah, kot so Gospodar muh ali Živi mrtveci ali Jaz, legenda. Celo v takšnih posebnih okoliščinah imamo radi glavne junake, ki nekako najdejo svoje mesto v družbi, celo če jo morajo najprej ustvariti. Samo v družbi lahko pokažejo svoje prave dobre človeške lastnosti, zaradi katerih jih cenimo in dihamo z njim do zadnjega stavka zgodbe.

Glavnim junakom se godijo krivice ali se borijo proti njim ali pa kar oboje. Vsi ljudje se nenehno srečujemo s krivicami in pogosto smo ob njih nemočni. No, v literaturi je možno marsikaj popraviti. To nam kot bralcem daje tolažilen občutek. Vsi se radi potolažimo. Včasih s knjigo, drugič s čokolado ...

Primeri všečnih glavnih junakov


Začnimo s Pepelko, najbolj priljubljeno pravljico vseh časov. Če bi jo hoteli zares na kratko opisati, bi rekli samo, da se ji godi krivica. S krivico se je srečal vsak med nami in zato jo takoj vzamemo za svojo. Res je bolj pohlevna kot kak vitez z lesketajočim mečem, a njeno željo, da bi šla na ples, razumemo prav vsi. Tudi fantje.

Pri tem je ne more ustaviti niti zlobna mačeha. Kar se Pepelka nameni, tudi izpelje. Se pravi, da drži besedo. Čeprav je avtorji skozi stoletja običajno niso podrobno opisovali, je vsem jasno, da je prijetnega videza, na plesu pa sploh zasije kot največja lepotica, kar jih je. Ima pomočnike v obliki ptic, dobre vile, čarobnega drevesa ... Torej imamo že v zgodbi kar nekaj dokazov o njeni vpetosti v družbo in dejstvo, da je simpatična drugim, jo naredi bolj simpatično tudi bralcem. Klasičen všečen lik, torej.

Kaj pa Peter Klepec? Tudi njemu se godi krivica, tudi on se bori za dosego svojih ciljev, tudi on je pripravljen pomagati drugim in tudi njemu drugi pomagajo (čeprav se na začetku zdi, da mu gre prav vse narobe). Tako kot Pepelka na koncu doseže pomemben napredek, tudi on konča zgodbo v bistveno boljšem položaju, kot je začel. Vidite vzorec?

Da ne bom ostal le pri pravljicah in srečnih koncih, omenimo še Romea in Julijo, Shakespearjevo dramo o nesrečni ljubezni. Čeprav zgodbo poznamo na pamet, nas dobro odigrani ali opisani prizori vedno spravijo v jok, saj z obema glavnima likoma globoko sočustvujemo. Tudi njima se godi krivica, tudi onadva sta žrtvi okoliščin, tudi onadva imata svoje mesto v družbi, ki ga ne moreta kar tako zapustiti ... Da, simpatična sta, ni kaj. Brez njiju zgodba nikakor ne bi bila tako dobra. Brez njiju zgodbe pravzaprav sploh ne bi bilo.

Zdaj pa kar veselo na delo - ustvarjat nove simpatične like in dobre zgodbe!

Uporabljene so bile slike v javni lasti:

Evelyn Stuart Hardy (1866-1935)

Julesa Pascina (1885-1930)

Roberta Anninga Bella (1863-1933)

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

1. del angleške sezone, ki jo imamo na Bansijevi spletni strani že četrto sezono je tukaj! Na voljo bo do ponedeljka, 24. septembra do 7. ure.