Trije hitri triki za boljše (in hitreje napisane) spise

26. 3. 2018 - Tvoj čas je omejen - izrabi ga čim bolje

Do konca šolskega leta je vse manj časa, zato bi dobra ocena iz spisa res prišla prav. Tule je nekaj trikov, s katerimi si lahko pomagamo do boljše ocene pri spisu, eseju ali drugem pisnem izdelku. S tem morda dosežemo boljšo oceno in kakšno točko več ali pridobimo dodatno samozavest pri izražanju.

Začni na sredini

Osnovno pravilo pravi, da začni na začetku, a v praksi je pogosto lažje in učinkoviteje začeti na sredini. Zakaj?

- Na sredini je običajno več akcije. Ko bralca dogajanje pritegne v zgodbo in se začne spraševati kaj, kako in zakaj, bo z veliko večjim zanimanjem prisluhnil uvodnemu delu, kjer posamezne like malo podrobneje predstavimo. Morda bomo med pisanjem osrednjega dela celo ugotovili, da uvoda niti ne potrebujemo in lahko vse razloge za dejanja svojih likov pojasnimo z njhovimi dejanji. To je pravzaprav idealno, čeprav ni vedno lahko. Seveda lahko uvodni del napišemo spredaj, zadaj ali na sredini. Da je le na koncu vsem jasno, kam kaj spada.

- Pogosto imamo v glavi že jasno predstavo, kaj se na sredi zgodbe (spisa) zgodi. Zapišimo to, preden se slika razkadi, in se šele potem ukvarjajmo s tem, ali je junak zjutraj oblekel modre ali rjave hlače. Iskanje pravih uvodnih besed zna biti mučno in nam lahko vzame voljo do pisanja, lahko izgubimo občutek za tisti, že izdelani prizor, če ne drugega, je tudi velika izguba časa, ki ga tako rado primanjkuje. Preskok v času je lahko zelo privlačen za bralca, z njim se lahko tudi malce poigramo, ga zmedemo, če mu do konca zgodbe vse primerno razjasnimo.

- Včasih je na sredini, kjer je zgodba na vrhuncu, tudi avtorju najlažje videti, kaj je privedlo do danih okoliščin in kako se bo vse skupaj razpletlo. Vrhunec basni o levu in miški je gotovo trenutek, ko je mogočni lev ujet v mrežo in mu lahko življenje reši le miška, ki se ji je nedavno posmehoval. Če razmislimo, kaj je pripeljalo do tega položaja in kako se zgodba končal, se zdi celotna zgodba izredno logična. Bi za vajo napisali spis z istim osrednjim prizorom, a z drugačnim uvodom in razpletom?

Ne razmišljaj o dolžini, ampak o sporočilu

Klasična napaka številnih avtorjev šolskih spisov je štetje besed, vrstic in ocenjevanje, ali je že dovolj napisanega. Pravzaprav lahko pride do že kar resnih zamer, ker je nekdo dobil odlično oceno, a je komaj napolnil stran, drugi pa si je po dveh polnih komaj prislužil dvojko.

Čeprav seveda prazne strani ob oddaji spisa ne naredijo najboljšega vtisa, je vendarle pomembnejši vtis, ki ga pusti sporočilo. Kaj želimo pravzaprav s svojim spisom sporočiti? Da je življenje krivično? Da pamet premaga moč? Da moramo kljub malo slabšim kartam v rokah odigrati po svojih najboljših močeh?

Vse to lahko najdemo na primer v klasični pravljici Obuti maček, kjer je avtor (Charles Perrault) spotoma še ošvrknil razmere na francoskem dvoru, kjer je bil sicer sam kar vpliven, a tudi za marsikaj prikrajšan. Eno najočitnejših sporočil te pravljice je tako gotovo, da je videz pomembnejši od resnice.

Kaj pa je vaše sporočilo? Je mogoče pri naslovih, ki vam jih ponujajo v šoli, sploh povedati kaj takega, kar vam zares leži na duši? Prepričan sem, da je. Prepričan sem, da bodo učitelji, ki bodo brali izvirne in duhovite domislice mladih avtorjev to cenili bolj od števila besed, ki jih porabijo za njihov zapis.

Če ne gre drugače, se pa spotoma še navadimo delati malce daljše presledke med besedami. Videti bo več in še lažje bo brati.

Najprej piši, potem preverjaj

Vem, ne sliši se ravno novinarsko, ampak dovolite, da najprej razložim. Naši možgani so razdeljeni iz dveh polovic, ki se ne razumeta vedno. Ena je ustvarjalna, druga kritična. Pri pisanju potrebujemo obe, a se je v praksi pokazalo, da je bolje najprej dati prednost igrivi in šele nato resnejši in odgovornejši. Če se že na začetku začnemo omejevati z neko hudo kritiko in spraševati, kdo bo pa to bral, si po nepotrebnem postavljamo ovire.

Raje najprej napišimo besedilo, tudi če vemo, da so nekateri stavki šibki, da so vejice na napačnih mestih, da morda na kakšnem mestu tudi kak podatek manjka, in šele potem pregledujmo. Kajti ob hitrem pisanju bo časa za popravljanje še veliko. Ko je napisano, bi morali imeti zgodbo načeloma narejeno, le posamezne dele še po potrebi dopolnimo in popravimo.

Seveda popravljanje ni vedno enostavno, a možnost, da napisano besedilo tudi preberemo, je v primeru pisanja spisov še kako dragocena. Vsi vemo, da nam napačno postavljanje ločil odnaša točke. No, tu je priložnost, da jih preverimo. Spotoma morda opazimo, da manjka kaka črka ali celo beseda. Tudi to popravimo.

Se nam zazdi, da bi v določenem trenutku morali še kaj dodati? Dodajmo! Smo opazili priložnost za presenetljiv obrat v pripovedi? Super, izkoristimo jo! Ali pa bi morda zadevo povedali na krajši, učinkovitejši način? Poskusimo!

Ste vedeli, da je bila znana pravljica Lepotica in zver sprva zapisana kot kratek roman (več kot sto strani) in šele nato skrajšana različica, ki se je zares ’prijela’, saj je bila ista zgodba povzeta na manj kot dvajsetih straneh? Toda šele, ko je iz te druge verzije nastala pravljica za otroke, je nastala uspešnica, ki jo danes pozna ves svet.

Gogolj, pisatelj, ki ga boste spoznali v višjih letnikih, je imel navado svoja dela napisati po sedemkrat (prvič napisati, nato šestkrat popraviti), saj je verjel, da bo šele tedaj izdelek dovolj dober za občinstvo. Čeprav toliko časa pri tipičnem šolskem spisu ni, bo že v gimnaziji in nato še posebej na fakulteti veliko priložnosti za pisanje prvih in drugih osnutkov, nato popravkov in nazadnje čistopisov.

Pod pogojem seveda, da si najprej pustimo malce zdivjati z domiselnim in ustvarjalnim delom možganov in šele nato analiziramo in kritiziramo. Navadimo se torej takšnega dela čim prej, to je naložba za vse življenje.

Uporabil sem ilustracije v javni lasti:

http://just4fairytales.blogspot.si/2014/08/oliver-herford.html


http://artyoushouldknow.canalblog.com/archives/2018/03/23/36257694.html


https://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/8-beauty-and-the-beast

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

1. del angleške sezone, ki jo imamo na Bansijevi spletni strani že četrto sezono je tukaj! Na voljo bo do ponedeljka, 24. septembra do 7. ure.