Pridobimo pozornost bralca ...

19. 12. 2017 - ... in je ne izpustimo do konca!

Ko pišemo zgodbo, je lahko že prvi stavek odločilen. Če izgubimo pozornost bralca že na začetku, nam še tako dobre zamisli, še tako zanimivi liki, še tako iskrivi dialogi in duhoviti preobrati ne pomagajo več. Vse skupaj bo pač ostalo neprebrano. 

Če bralca ne pritegnemo že s samim uvodom, smo morda zamudili prvo in edino priložnost. Prav zato so naslovi in naslovnice tako pomembni v knjigarnah in podobno velja za plakate, oz. napovednike filmov. Ne razumite me narobe. Pomembna je celotna zgodba, še posebej, če je tako kratka kot šolski spis. Ampak na začetku je treba ponuditi nekaj izjemnega, kar vzbudi zanimanje in posrka bralca v zgodbo. O tem, kako narediti zgodbo bolj napeto, sem že pisal, tokrat pa posvetimo posebno pozornost samemu začetku.

In kako pritegniti pozornost? Hja, pravkar sem vašo!

Da, najlažje je pritegniti pozornost z vprašanjem.

1. Postavimo torej vprašanje!

 Poskusimo že v prvem stavku postaviti vprašanje, na katerega bo bralec hotel odgovor. Če vprašanje ni že zapisano, si ga lahko zastavi kar sam.

 Na primer:

 V osnovno šolo sem hodil približno leto in pol.

 Tu na prvi ppgled ni vprašanja, a se bralec takoj zamisli. Kaj? Le leto in pol? Ima morda opravka z morda genijem, ki je preskočil razrede? Ali pa se je pripetilo kaj izrednega, na primer katastrofa svetovnih razsežnosti? Vojna? Kaj se je potem godilo z junakom zgodbe? Če je hodil v osnovno šolo tako kratek čas, gotovo ni imel običajnega otroštva, torej tudi nadaljevanje njegovega življenja (ali vsaj zgodbe, ki jo beremo) ne more biti dolgočasno.

 Potem bi nadaljeval ...

 Preostala leta sem tekel. Vedno sem bil pozen. Kar naprej sem lovil sekunde pred zaklepanjem šolskega vhoda.

 V redu, zdaj smo dobili odgovor. Nič katastrofalnega ni bilo, le nenehno zamujanje, zato namesto hoje tek v šolo. Toda to ni edini odgovor, ki ga ponudim. Bralca morda pritegne tudi nenavaden način pripovedovanja. Začne se spraševati, kakšno presnečenje ga še čaka. Presenečenja pa imamo načeloma radi.

 Svoj prvi roman sem začel takole:

 2. poglavje

 Tudi tak začetek knjige pri bralcu sproži nekaj vprašanj, ali ne? Ko si je bralec nekako dopovedal, da prvega poglavja očitno ne bo našel, so se mu že postavila nova vprašanja. Žanrski avtorji jim rečejo trnki ali hakeljci. Z njimi bralca vlečemo naprej in ga skoraj silimo, da obrača strani. Zanima ga, kaj se bo zgodilo potem. Radovednost je ena najbolj naravnih lastnosti ljudi. Izkoristimo jo.

 Dobro zastavljeno vprašanje lahko vleče publiko več let. Pred časom se je tako ves svet več sezon spraševal, kdo je umoril Lauro Palmer v priljubljeni televizijski seriji Twin Peaks. Seveda za tako dolgotrajno pozornost eno samo vprašanje ni dovolj. K glavnemu vprašanju je treba postaviti še kakšnega manjšega in nanj tudi odgovoriti.

 Pri prejšnjem primeru s tekom v šolo bi lahko na primer predstavil nekaj bolj otipljivih primerov tekmovanja z uro, zaklenjenimi vrati in nenehnega boja s hišnikom, ki me ne spusti v šolsko stavbo, ker sem spet prišel prepozno.

 Nato bi lahko naštel celo vrsto domislic, kako priti k pouku kljub zaklenjemu vhodu. Tu se ponuja kopica zabavnih pripetij, ki pa so vsaka zase pravzaprav vprašanje za bralca.

 Ali mu bo uspelo? Le česa se bo domislil sedaj? Kaj se bo zgodilo potem?

 Se pravi, da že po prvem odgovoru na vprašanje takoj zastavimo novega. Oziroma postavljamo manjša vprašanja že tačas, ko bralce čaka na odgovor na prvega, najpomembnejšega.

Ljubosumje je vedno zanimivo bralcem.Ljubosumje je vedno zanimivo bralcem.

 2. Postavimo novo vprašanje in tako do konca

 Ko boste naslednjič brali napeto zgodbo, poskusite ugotoviti, kako avtor z nenehnim postavljanjem vprašanj, na katera ponuja ravno toliko odgovorov, da potegne bralca k naslednjemu vprašanju, dejansko zgradi celotno pripoved.

Najlepši primer takšne zgodbe je verjetno zbirka Tisoč in ena noč. Tam se vse skupaj začne s kraljem (šahom), ki zaradi ljubosumja umori ženo, nato pa to ponovi po vsaki poročni noči z novo ženo. Ko se z njim poroči Šeherezada, ji je jasno (bralcem tudi), da si mora hitro izmisliti nekaj zelo zanimivega, sicer bo zjutraj umrla še ona.

Tako mu začne pripovedovati zgodbe, ki pa se nikoli povsem ne končajo. Ko se namreč ena zaključi, se že preplete z začetkom nove. Tudi v samih zgodbah se pojavljajo pripovedovalci, ki presenečajo s svojimi zgodbami. Šeherezada si tako s spretnim pripovedovanjem nenehno kupuje dodaten dan življenja, saj se šah nenehno sprašuje, kaj se bo zgodilo potem.

Če je knjiga 1001 noč mogoče še na vašem seznamu neprebranih, povem, da je na voljo tudi v slovenskem prevodu, pravzaprav kar v več različno debelih različicah, v njej pa tudi največje uspešnice, kot na primer Ali Baba in 40 razbojnikov in Aladinova čudežna svetilka.

Vsega ne nameravam povedati, za potrebe tega članka pa izdam tisto, kar je gotovo že očitno. Šah na koncu seveda ne da ubiti Šeherezade, saj mu je (on tega niti ne opazi) rodila tri otroke in se je nanjo preveč navezal, da bi si še lahko predstavljal življenje brez nje.

Kar nas pripelje k zaključnemu kaveljcu.

3. Bralec naj se čustveno naveže na like naše zgodbe

Da ne bom vedno zahajal k pravljicam, pomislimo za trenutek še na zadnja leta tako priljubljenje resničnostne šove. Tam se že na zaletku postavi glavno vprašanje, ki naj bi vleklo pozornost do konca sezone.

Kdo bo najdalj preživel v divjini?

Katerega kandidata bi za ženina izbrala lepotica v šovu?

Kdo bo razglašen za najbolšega kuharja v Sloveniji?

Komu bo uspelo najbolj shujšati?

 

 Če dobro premislimo, vprašanja niso nič posebnega, a učinek tekmovanja in časovna omejitev že vlečeta pozornost. Ko se pojavijo še trenja med tekmovalci in se začnejo gledalci spraševati, kdo se je v koga zaljubil, kdo drži s kom, kdo bo komu zaril nož v hrbet in podobno, je recept za uspeh skoraj zagotovljen. Slkupaj s tekmovalci trepetamo iz tedna v teden, skozi vso sezono. Do dobre gledanosti je treba le še nekaj povsem obrtniške spretnosti pri snemanju in montaži posnetkov in že imamo uspešnico.

Boste sedaj znali svojo uspešnico napisati sami? Začnite s prvim vprašanjem!

 Uporabil sem ilustracije v javni lasti (Walter Paget, 1863-1935).

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

1. del angleške sezone, ki jo imamo na Bansijevi spletni strani že četrto sezono je tukaj! Na voljo bo do ponedeljka, 24. septembra do 7. ure.