Kaj pomeni ’uravnoteženo besedilo’?

27. 11. 2017 - V zgodbo naj bo dovolj akcije, a ne preveč

Pred kratkim sem na isti dan dobil v roke in v oceno dve besedili. Prvo je bilo polno akcije, drugo lirično, obe pa po mojem mnenju povsem neprimerni za objavo. Čeprav sta ju napisala odrasla, sta imeli kar nekaj za šolske spise tipičnih napak. Zato sem se odločil, da bom te napake malo podrobneje opisal in s tem morda komu omogočil, da se jim izogne. Kajti najbolje se je učiti iz tujih napak! Če ob tem bralcu prihranite nekaj minut dolgočasnega branja, tudi ne bo škodilo.

Imamo konflikt, imamo zgodbo, toda ...

V prvi zgodbi je bilo dokaj jasno napisano, kdo je kdo in kaj počne. Govorila je o pravljičnih bitjih, v katerih prostor vdre tujec, in bitja ga s skupnimi močmi (z grizenjem, praskanjem, ščipanjem itd.) preženejo. Tu je že ena osnovnih napak, ki je v književnosti, posebej za otroke, ne bi smeli delati. Nasilje se ne rešuje z nasiljem. Zgodovina nas uči, da nasilje vodi samo še do več nasilja, zato celo v književnosti za odrasle težimo k sporočilom, ki nasilje obsojajo, pa čeprav na primer za glavni lik izberemo okorelega kriminalca.

Trenutno je na televizijskih programih mogoče spremljati kar precej serij, v katerih nikakor ne manjka nasilja, in sporočila takšnih serij niso vedno jasna. Toda na splošno naj bi se vsaj pri književnosti za otroke, ki jim manjka izkušenj (saj so vendar otroci), nasilju izognili ali ga obsodili. Ali to pomeni, da si moramo zatiskati oči? Jim cenzurirati pravljice, v katerih volkovi, velikani in čarovnice jedo človeško meso, in jih v svet pošiljati povsem nepripravljene na kruti resnico, kjer močnejši lovijo in jedo šibkejše?

Nikakor ne. Če imamo v zgodbi nekoga, ki se grdo obnaša in bi si po pravici zaslužil eno okoli ušes (pozabil sem, od katerega avtorja sem si izposodil ta izraz), potem imamo pač problem. Biti avtor ni nič drugega kot reševati takšne probleme. Tako kot tudi sicer v življenju, ko naletimo na suroveže, nevljudneže in druge neprijetne like, zaradi katerih je življenje včasih precej bolj zoprno, kot bi si želeli.

V zgodbi o Rdeči kapici deklica težavo z močnejšim nasprotnikom reši po zaslugi pomočnika, ki je še močnejši od njenega sovraga. V zgodbi o Pogumnem krojačku zvijača in spretnost vsakič premagata moč. V Gosji pastirici se nezvesta služabnica obsodi kar sama. In tako naprej.

Če boste torej v svojo zgodbo vpeljali nasilen lik in ga nato zbutali, nikar ne pričakujte aplavza. Poiščite raje rešitev v obliki diplomacije (prepričljive, prosim), zvijače ali dogodka, ki ga povzroči nasilnež zaradi svojega obnašanja. Ali pa se raje izognite situaciji, ki je ne obvladate.

Kajti rešitev s pretepom ni nič drugega kot javni dokaz neobvladovanja vseh vpletenih, tako v resnici kot v književnosti. Kar nas pripelje do druge zgodbe.

Konflikt naj bo jasen, rešitev logična

V drugi zgodbi, ki sem jo bral manj kot uro pozsneje, sem izvedel za krivico, ki se je zgodila nekemu liku, ki pa ni bil glavni lik. Vsaj sam nisem dobil tega občutka. Glavni lik je sicer nastopal bolj v vlogi opazovalca, ki odkrije, da je pred leti nekdo, ki je glavnemu liku blizu, nekomu storil krivico. Po krivem obtoženi je nato za desetletja izginil, a se pozneje vrne v rodni kraj, kjer pojasni, kaj se je v resnici zgodilo.

Pri tem tistega, ki je po krivem obsojal, sploh ne spoznamo, tega, ki se je vrnil, ne začutimo (ne vemo, na primer, kakšne preizkušnje vse je prestajal in kako ga je prizadejana krivica spremenila - pomislite, prosim, na Sneguljčico ali Janka in Metko, ki se morajo sami znajti v gozdu polnem nevarnosti), torej tudi ne moremo razviti poštenega sočutja, niti nam ni jasno, ali bo pravi krivec sploh kaznovan.

Imamo torej nastavke za krepko zgodbo, pravo shakespearjansko dramo, toda prizore je treba še izdelati.

Primer izdelanega prizora:

»Grem lahko na ples?«

»Si že ločila proso od peska?«

»Sem,« Pepelka pokaže kupčka.

»Ampak vseeno ne boš šla,« reče mačeha.

In prizor je narejen. Kratek, jedrnat in učinkovit, kot se za morda celo najbolj priljubljeno pravljico vseh časov spodobi. Vsem nam se je že kdaj zgodila krivica in vsi smo sposobni sočustvovati s Pepelko. Zato je ta zgodba dobra.

Primer neizdelanega prizora:

Povedala je, da je dolga leta tavala po gozdu, kjer so ji zatočišče nudile gozdne živali in vile. Sedaj se je vrnila in bo spet živela kakor prej.

Eh? Pri vseh zgodbah, ki smo jih brali in slišali, kjer je vendar jasno, da imajo zgodbe dialoge, boje za premoč, presenečenja, preobrate, zasuke, pospeške in kaj vem kaj še vse, takšno medlo in nedoživeto opisovanje pač ne more narediti dobrega vtisa, kajne?

Če pomislite na Martina Krpana, boste gotovo v domišljiji uzrli prizor z dvigom kobilice, pa hudomušno zafrkavanje z ministrom Gregorjem, da o slikovitem boju z Brdavsom niti ne izgubljam besed. Prizori so tisti, ki delajo zgodbo dobro. V prizorih se nekaj zgodi.

Ne izumljajte tople vode!

Čeprav tvegam, da se bom ponavljal, bom še enkrat obnovil recept za zgodbo:

1. Nekdo ima problem.

2. Pri reševanju problema se pojavljajo različne ovire.

3. Problem se reši.

V pravljicah je problem običajno povezan z denarjem, boleznijo oziroma s smrtjo ali s poroko. Pogosto celo kar vse naenkrat, kot je tudi sicer v življenju, saj se, če dobro premislimo, vse suka okrog denarja, zdravja in človeških odnosov. Tudi v zgodbah za odrasle ni kaj prida drugače, le nekoliko krepkejše izraze si avtor lahko privošči in predvsem lahko od bralcev pričakuje malo več predznanja. Recept pa je isti. Nisem ga pogruntal jaz in upam si trditi, da boljšega še dolgo ne bo.

Zato vam na srce polagam, da pišite zgodbe, ne pa opise pretepaških rešitev izmišljenih problemov, ki jih nihče ne bo prepoznal za svoje, in še manj osnutke zgodb, v katerih bi se lahko marsikaj zgodilo, pa se ne zgodi prav nič. Pišite uravnotežene zgodbe - takšne, v katerih ne manjka akcije, kjer so liki živi in prepričljivi, pa vendar vsaj kakšen med njimi premore še kaj več kot mišice in pesti.

Za domačo nalogo vam predlagam, da si preberete kakšen strip o Asterixu in premislite, kako je tam obravnavano nasilje in kako se razkrivajo globlje življenjske resnice. Predlagam tudi obnovo Pike Nogavičke in debato o njeni moči, ki jo brez pomislekov uporablja, ne pa tudi zlorablja.

Takšne knjige pišejo avtorji, od katerih se velja učiti. Če se ob tem zabavate, toliko bolje.

Uporabljene so fotografije v javni lasti (Gustave Dore in Alexander Zick).

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

10. del angleške šole, ki jo imamo na Bansijevi spletni strani že četrto sezono, je tukaj! Na voljo bo do ponedeljka, 26. novembra, do 7. ure.