9. 11. 2017 - 1. Kolumna psihoterapevta Milana Krajnca
Velikokrat sem se sam vprašal, zakaj moram pozdraviti nekoga, do katerega ne čutim nič, morda celo upor, zakaj moram odgovarjati na telefonske klice, zakaj moram odgovoriti na vsako vprašanje, ki mi ga kdo postavi ... Vedno mi je nekje iz ozadja prišel odgovor, ker se tako spodobi. In kdo določa pravila, spodobnosti?
Spomnim se, da so mi tako govorili starši, vzgojitelji, okolica ... Ker se tako spodobi! Ampak se ne! Če otroka tako vzgajamo, potem zatiramo njegovo svobodo odločanja, čutenje in intuicijo. Seveda moramo otroku pokazati, kje so meje zdravega in spoštovanje samega sebe ter drugih in kako naj ceni svojo "energijo". Zakaj nekomu odgovarjati na vprašanja, ki se nam oz. otroku zdijo nesmiselna? Tukaj ga lahko naučimo, da lahko svobodno pove, da več ne čuti, da bi se lahko s kom o teh stvareh pogovarjal, ker ne čuti smiselnosti pogovora in si tega tudi več ne želi. Tako ga učimo svobode govora in odločanja. Enako mu lahko pokažemo oz. mu pustimo, da se odloča glede pozdravljanja. Otroka s tem, da posluša sebe, učimo, da se uči sprejemati sebe in da razvija svoja čustva ter čutenje. Pustimo, da se na določeno osebo odzove, kot sam začuti (seveda brez nasilja). Če sam izrazi, da do osebe nič ne čuti in da je ne želi videti, ga moramo pri tem podpreti in mu pustiti, da zapusti prostor ali da te osebe niti ne sreča. S tem čutenjem ga hkrati učimo, da zaznava svojo "energijo", da lahko izrazi, kdaj izgublja energijo in kdaj jo dobiva. Tako mu pokažemo, da je to njegov "kompas" pri odnosih in, da se ni treba družiti z vsakim. Ko izgublja energijo ali se slabše počuti, pomeni, da mu ta oseba ne prinaša nič dobrega. In da naj posluša sebe, se odmakne in se druži s tistimi, kjer začuti, da če on da energijo, jo dobi tudi nazaj. Tako zbira ljudi okoli sebe in ga na ta način učimo ravnovesja na vseh nivojih. Pred otrokom, ki je star tri leta ali več, ne smemo nič skrivati ali olepševati in se z njim pogovarjati kot z odraslo osebo, seveda na njegov način. S tem razvijamo njegov potencial, ki raste brez omejitev in s tem neposredno spodbujamo vse njegove pozitivne lastnosti, sam pa se s tem uči ceniti svojo energijo in neposredno tudi drugo. Tako spoštovanje razvijamo sami po sebi, ker namreč "spoštovanje" je čisto naravni princip, medtem ko je biti "spodoben" umetna tvorba. Otroka moramo učiti in mu pokazati, kako deluje narava in da tudi tako deluje on sam.
Milan Krajnc je pedagog in krizni svetovalec po metodah realitetne terapije in transakcijske analize (oboje modaliteti psihoterapije) in je specializiran za odpravo vzorcev iz otroštva in vzgojo s spodbujanjem potencialov.
T. M. Avtor kolumne: Milan Krajnc Foto: Miroslav Petrović