Ne bojmo se dialogov!

23. 10. 2017 - Liki v zgodbah se tudi pogovarjajo

V življenju se nenehno pogovarjamo. Marsikdo kar sam s seboj, saj je tako primeren sogovornik vedno zagotovljen. Ker zapisane zgodbe, pa če so še tako izmišljene, niso nič drugega kot odraz resničnega življenja, v njih seveda vključimo primerno količino dialogov.  

Zakaj se bomo omejili na dialoge (pogovor med dvema osebama)? Razlogov je več:

  • Tudi v vsakdanjem življenju se običajno pogovarjamo po dva in dva, celo kadar je skupina večja. Seveda je mogoče, da eden pripoveduje skupini ali pa imamo predavanje (na primer v šoli), vendar so takšne pripovedi načeloma bolj podobne pripovedi, kot jo zasledimo v spisu, ko pisec pripoveduje nevidnemu, pogosto neznanemu in načeloma neodzivnemu občinstvu.
  • Bralec pogovoru med dvema osebama zlahka sledi, če pa so vpleteni trije, je že bistveno teže in mora pisec za razlago uporabiti precej več spretnosti (nima je vsak) ali pojasnjevanja (kar zgodbo hitro naredi dolgočasno).
  • Vsa bistvena pravila pisanja dialogov, ki si jih bomo ogledali tokrat, lahko uporabimo pri vseh drugih načinih pogovarjanja oz. sporazumevanja.

V stripih so namesto narekovajev oblački.V stripih so namesto narekovajev oblački.

Pisanje dialogov je sicer kar pogosta težava pri pisanju spisov. Malo zaradi pravil (ločila, velike začetnice), malo zato, ker se s pravili pisanja premega in odvisnega govora v osnovni šoli srečamo dokaj pozno. Zato bom temu verjetno posvetil več kot en prispevek. Za začetek naj bodo predstavljena le tri pravila:

1. Poskusimo se približati resničnosti.

Čeprav so v resničnem življenju naši pogovori polni nepomembnih podrobnosti, ponavljanja, momljanja in se le redko pogovarjamo o zares pomembnih rečeh, v zgodbah pa je vse našteto načeloma prepovedano, je resničnost najboljša izhodna točka.

Trik je v izpuščanju nebistvenih delov pogovora. To pomeni, da pišimo kratke, jedrnate stavke, ki kaj povedo. Naj bodo bistveni za samo zgodbo. Če se na primer v naši pripovedi nekaj godi na ladji sredi viharja, je pogovor o vremenu pomemben, sicer se mu raje izognimo in takoj preidimo k bistvu.

Primer:

»Dober dan,« je rekel volk.

»Dober dan,« je rekla Rdeča kapica.

»Lep dan se je naredil, kajne?«

»Ravno prav za obiske,« je pritrdila deklica.

Ker v teh štirih vrsticah dejansko nismo ničesar povedali, jih mirno izpustimo. Raje preidimo k bistvu, v katerem ob pomembnih informacijah (za nastopajoče like in bralca) ustvarimo še primerno napeto, zlovešče in pričakovanja polno vzdušje, značilno za pravljico o Rdeči kapici.

V Rdeči kapici sta kar dva zares slavna dialoga.V Rdeči kapici sta kar dva zares slavna dialoga.

»Kam pa kam, Rdeča kapica?«

»Babici nesem vino in potico!«

Ste začutili razliko? V resničnem življenju nas nenehno pozdravljanje in ponavljanje ne moti, saj so naši možgani že opremljeni s primernimi filtri, ki se na nepomembnosti ne ozirajo, toda pri pisanju zgodb mora pisec za filtre poskrbeti sam. Če ne, bo ostal brez bralcev.

2. Vsak govorec naj bo drugačen.

Kot smo vajeni tudi v resničnem življenju, naj bo v spisih že po načinu govora jasno, kdo je pri besedi. Nekdo dela kratke, odsekane stavke, drug je nagnjen k pretirani rabi pridevnikov, tretji ne dokonča nobenega stavka. Nekateri imajo navado dokončevati stavke drugih ali pa na vprašanja odgovarjati z vprašanji. Morda se kdo na povsem nedolžne izjave sogovorca odziva pretirano ali pa dialog teče ’mimo’, se pravi da oba govorca govorita vsak svoje, ne glede na drugega.

Pri pisanju dialoga se torej poskusimo čim bolje vživeti v vsak lik posebej. Čeprav so liki običajno izmišljeni, se pri pisanju naslanjajmo na resnične osebe, ki jih poznamo. Je govorec A živčen? Se mu zato zapleta jezik? Ima morda majhno govorno napako? Ima težave z iskanjem pravih besed? Kako se odzove govorec B? Ali slabo novico sprejme brezbrižno, žalostno ali jezno? So njegovi stavki primerni čustvenemu stanju, v katerem se je znašel?

Besednjak vsakega izmed govorcev naj bo primeren njegovi izobrazbi. Že kot osnovnošolec sem pri kakšnem čtivu opazil, da na primer neki komaj pismeni kmet uporablja besede, s katerimi je lahko opremljen le kak doktor znanosti. Takšen dialog ni le neprepričljiv, zaradi česar razpade včasih že tako krhek privid verjetnosti zgodbe, ampak je tudi znak površnosti pisca in morda tudi njegovega podcenjevanja bralca. Naj se vam to ne zgodi!

Še en preprost trik je uporaba določenih besed, značilnih za (zemljepisno) poreklo naših likov. Če naši govorci prihajajo iz različnih delov Slovenije, bo eden morda uporabil ’Ejga!’, drugi ’Čuj!’ in tretji ’Ma, oštja!’. Toda bodimo previdni, saj v primeru, da določenega besednjaka ne obvladamo dovolj dobro, naš dialog bralca prav tako ne bo prepričal in bo končni učinek prav nasproten od željenega.

3. Manj je lahko več!

Večkrat sem že omenil, da je pri pisanju zelo pomembno, s čim manj besedami povedati čim več. Pri dialogih je to še pomembneje. Eno najpogostejših pravil je, da nima nihče od govorcev več kot tri povedi. Zakaj ravno tri?

No, še bolje je, če jih je manj. Vsaka poved naj bi izrazila eno misel, eno razpoloženje. Če nekomu privoščimo štiri ali več povedi, smo mu dejansko dodelili vlogo pripovedovalca, kar pa je tvegano početje, saj imamo običajno enega pripovedovalca že od prej (na primer sebe kot prvoosebnega ali zunanjega opazovalca).

V 1001 noči se vloge nastopajočih in pripovedovalcev nenehno prepletajo.V 1001 noči se vloge nastopajočih in pripovedovalcev nenehno prepletajo.

Seveda so tudi izjeme. Pomislimo na primer na Tisoč in eno noč, kjer vsemogočnemu pripovedovalcu že na začetku vlogo prevzame Šeherezada, ta pa svoje zgodbe med seboj ne le prepleta, ampak jih dovoli pripovedovati tudi likom v svojih zgodbah. Tako imamo pri Tisoč in eni noči pogosto kar zgodbo v zgodbi v zgodbi, kar sicer pomeni dodatno privlačnost, a tudi pripovedno spretnost, ki je pri pisanju spisa zlepa ne moremo doseči že zaradi omejenosti s časom in prostorom, ki sta na voljo.

Kako še prihraniti pri prostoru, ki ga zaseda dialog? Najprej se moramo upreti skušnjavi, da bi v dialogu ponujali razplet, kar pomeni, da bi na široko razlagali, kdo je kaj storil. Potem poskusimo bralcu ponuditi možnost, da kaj prebere še med vrsticami. Tako, kot v resničnem življenju ob izrečenih besedah marsikaj izvemo tudi iz tistega, kar je zamolčano, iz obrazne mimike, drže telesa, premorov v stavku, je to mogoče storiti tudi v zgodbi.

Z nekaj vaje, seveda. Poskusite ob naslednjih branjih posebno pozornost nameniti dialogu. Prav hitro boste ugotovili, katerim avtorjem gre premi govor bolje in katerim slabše, od prav vsakega pa se lahko tudi kaj naučite.

Veselo na delo!

Uporabljene so ilustracije v javni lasti.

Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

10. del angleške šole, ki jo imamo na Bansijevi spletni strani že četrto sezono, je tukaj! Na voljo bo do ponedeljka, 26. novembra, do 7. ure.