Kaj narediti, če se pri pisanju zatakne?

25. 9. 2017 - Ko je zgodba v slepi ulici ...

Če verjamete ali ne, zgodi se vsakemu - pri pisanju zgodbe, naj bo dolga ali kratka, prej ali slej pride do zastoja. Glavni lik je potisnjen v kot in ne vemo, kako naprej. Če sploh. Poklicni pisci imajo polne diske nedokončanih pripovedi, ki so obtičale nekje na sredi ali pa so jih sicer dokončali, pa z njimi niso dovolj zadovoljni, da bi jih vsaj poskusili objaviti. Na srečo je ravno ta množica razočaranih avtorjev, ki so se tako dolgo zaman zaletavali v steno, ustvarila tudi kopico trikov, s katerimi zgodbo na hitro spravimo iz slepe ulice.

Za iztočnico vzemimo že obdelano zgodbo o železnem prstanu, kjer so učenci šestih razredov star zaplet nadgradili z novim likom - s samim seboj, prišlekom iz prihodnosti, ki se znajde v vlogi služabnika. Recimo, da se zatakne kar takoj. Kako čim hitreje rešiti težave s prstanom in za povrh še s samim seboj? Ne pozabimo, da je pri pisanju spisov naš čas vedno omejen in si nikoli ne moremo privoščiti odložiti zgodb za pol leta v predal!

1. Kam bi zgodbo radi pripeljali?

Čeprav imamo opravka z novo različico Železnega prstana, je naloga služabnika zelo predvidljiva. Verjetno bo kako posegel v krajo prstana in se bo nekako poskusil vrniti domov, v svoj čas. Toda - ali bo odšel kot potuhnjen tat ali z aplavzi pospremljen zmagovalec? Če si vsaj megleno predstavljamo zaključni prizor, lahko v obratni smeti določimo zaporedje dogodkov, ki so pripeljali do nam všečnega konca. Podobno težavo (vrnitev domov, težave s čarobnim predmetom) najdemo v številnih znanih zgodbah, na primer v Čarovniku iz Oza.

Bo imel služabnik srečo ali smolo? Si bo pomagal z znanjem, morda celo s kakšnim predmetom iz svojega časa? Bo krajo preprečil ali se spajdašil s princeso? Bo sam posredoval pri kraji, ali o tem le obvestil nekoga drugega? Se bo s tatico soočil ali ji nastavil past? Takšna vprašanja mimogrede porodijo zanimive ideje, ki voz z našo nasedlo zgodbo potegnejo iz blata. Številne detektivske zgodbe so napisane s podobnim pristopom, se pravi, da je avtor najprej vedel za konec in iz tega izpeljal razplet, zaplet in na koncu še uvod.

Kadar sam pišem kratko zgodbo ali pravljico, načeloma že vem, kako se bo končala ali kaj bi rad bralcem sporočil, kar pa nikakor ni zagotovilo, da se bo to tudi izpolnilo. Med pisanjem se namreč pojavljajo nove ideje in kakšna med njimi se pogosto izkaže za privlačnejšo od prvotne. Tako mi je prvotna služila le za oporo, da sem lahko delal brez nepotrebnega zastoja ali celo strahu pred praznim zaslonom. Poleg tega - če med samim pisanjem sam ne bi bil dovolj pogosto presenečen, v pisanju ne bi dovolj užival.

2. Naredimo korak nazaj.

Še vedno smo pri Železnem prstanu. Služabnik strmi v zaprta vrata spalnice in ve, da ravno v tistem hipu žena krade prstan. Morda se nam vdor v sobo ne zdi dovolj silovit (na primer: Butnil sem v vrata in s praga zatulil: "Požar, požar!" Gospodar je zmeden planil pokonci, soproga pa mu je v zadregi sledila. Opazil sem, da je prstan še vedno visel na verižici.), saj bi se soočenju s tatico radi izognili (pozor - ravno soočenja so običajno najboljši deli zgodb). Morda si želimo namesto tega izkoristiti že dan položaj (potovanje v času) in tako rešiti težavo.

Pri potovanjih skozi čas junaki zgodb običajno kaj pomembnega dosežejo s predmetom ali informacijo, ki je znana le njim, kot časovnim popotnikom. V tem primeru bi lahko napisali: Stal sem pred vrati spalnice in tuhtal, kako bi preprečil krajo. Še bolj me je zanimalo, kako se bom sam izmazal iz te godlje. Če bi le vedel, kako sem padel vanjo ... Spomnil sem se, da sem pred spanjem zaman poskušal nastaviti alarm na svojem novem mobiju in roka je samodejno segla proti žepu. Da, mobitel me je pospremil na grad! Le kako bi ga lahko izrabil?

Potem bi izkoristili sodobno tehnologijo, da premagamo zle sile, ki se zgrinjajo nad mladega kralja (posnamemo pogovor, predvajamo posnetek ...) in tako smo dejansko s korakom nazaj (zgolj misel na prizor pred prihodom na grad) pridobili dovolj prostora za zagon zgodbe naprej, proti srečnemu koncu.

Preden predstavim še tretje mogočno orodje, bi vprašal še naslednje: Ali veste, da so si vsi najbolj znani avtorji nenehno izposojali ideje od drugih? Kaj izposojali, prav nesramno kradli so jih. Kot pravi znan rek: obrtnik si izposodi, umetnik ukrade!

3. Vprašajmo se torej, kako je bil podoben zaplet že rešen.

Pri pisanju zgodb ni treba nenehno izumljati tople vode. Koliko zares izvirnih koncev pa so avtorji svojim bralcem pravzaprav ponudili? Princesa je rešena, pastir najde lonec zlata, zmaja ubijejo. Pa seveda presenečenja, kot je princesa, ki se spremeni v žabo, nagrada, ki se izkaže za prekletstvo, ali zmaj, ki zavlada svetu.

Shrek nenehno preigrava že znane pravljične teme

Bi lahko kak že znan razplet uporabili tudi za našo težavo v novi različici Železnega prstana? Ker imamo opravka s pravljico, so gotovo najprimernejši pravljični prizori, ob upoštevanju potovanja skozi čas pa lahko dodamo tudi kaj bolj sodobnega, na primer znanstvenofantastičnega.

Zgoraj omenjena uporaba mobilnega telefona, ki nastopi v vlogi čudežnega predmeta, je gotovo ena od sprejemljivih možnosti. Poleg tega imamo v igri živalska pomočnika, ki sta odigrala tako pomembno vlogo v izvirni pravljici. Še bolj izvirno bi bilo gotovo, če bi služabnik poskusil razkrinkati princeso, a bi ta krivdo pripisala njemu. Takrat bi se zadeve zares zanimivo zapletle. Potem bi seveda še vedno potrebovali dober razplet, a zgodba bi bila vseeno premaknjena z mrtve točke.

Kadar posegamo po takšnem načinu reševanja zastoja v pripovedi, se potrudimo izposojene ideje vsaj malo zakriti, ali pa jih zapisati z nekaj humorja ali pretiravanja, da že uporabljenemu in znanemu gradivu damo avtorski pečat.

Ne pozabimo, da pri pisanju od nas nihče ne pričakuje povsem novih besed in besednih zvez. Tako rekoč vsi liki in zgodbe so že stoletja bolj ali manj znani, izvirnost tiči le v domiselni kombinaciji osnovnih elementov pripovedi in naši osebni izkušnji, ki bo dala zgodbi pridih enkratnosti in neponovljivosti.

Čim manj slepih ulic in čim bolj gladko vožnjo skozi pripovedi vam želim.

Uporabljeni sta bili ilustracija in slika v javni lasti:

http://reallycoolblog4you.blogspot.si/2014/04/wizard-of-oz-books.html

http://pravljice.org/pravljice/o-pravljicah/andersen

Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

10. del angleške šole, ki jo imamo na Bansijevi spletni strani že četrto sezono, je tukaj! Na voljo bo do ponedeljka, 26. novembra, do 7. ure.