Bodimo pogumni in napišimo zgodbo brez načrta!

28. 8. 2017 - Je res treba vedno začeti z osnutkom?

Eden najpogostejših nasvetov, ki jih dajejo mladim pisateljem, je pisanje osnutkov. Preprost načrt, ki v grobem pove, kaj bi avtor rad s svojo zgodbo sporočil, je res lahko v veliko pomoč. Če gremo na primer na potovanje, nas tudi najprej zanima, kam gremo.

Toda takšen načrt je lahko tudi dvorezen meč. Preveč podrobno izdelan načrt namreč naredi pisanje za pisca dolgočasno, za bralca pa predvidljivo - kar je seveda najslabša možna kombinacija. Poleg tega sestavljanje načrtov zahteva svoj čas, tega pa pri pisanju spisov praviloma ni prav veliko.

Magična formula

Omenil sem že, da je hitro in učinkovito mogoče pisati, kadar sledimo preprosti formuli v treh korakih:

  • predstavimo težavo
  • iščemo rešitve
  • težavo rešimo

Če bi Rdeča kapica potovala po načrtu, bi bila njena zgodba dolgočasnaČe bi Rdeča kapica potovala po načrtu, bi bila njena zgodba dolgočasna

Če se lahko vrnem k primerjavi s potovanjem, to pomeni, da hočemo vedeti:

  • kam potujemo
  • kako bomo tja prišli
  • kaj bomo tam počeli

Preveč podroben načrt bi bil torej:

Ob 7.30 odrinemo iz Ljubljane, ob 9.30 prispemo v Izolo, ob 10.30 smo na plaži, ob 12.30 gremo na kosilo, ob 14.00 se zapeljemo s turističnim vlakcem, ob 15.30 se vrnemo na plažo, ob 17.30 si privoščimo lokalne specialitete, naslednji dan se odpeljemo do Pirana, ...

Sliši se zelo bogato, pa tudi dolgočasno in predvidljivo. Vem, da marsikdo izbere prav takšno potovanje, a večini se zdi nekaj nepredvidljivosti prav osvežujoče. Še posebej velika razlika med grobim osnutkom načrta in do zadnjih podrobnosti dodelanim urnikom pa se pozna pri poslušanju udeležencev enega ali drugega.

Če je za pisatelja pisanje po preveč natančnem načrtu sicer dolgočasno, a svoje delo z nekaj stiskanja zob in puljenja las (ja, zato je toliko pisateljev plešastih) vendarle opravi do konca, bralec ob takšni zgodbi preprosto odloži čtivo in se posveti zanimivejšim opravkom.

Zato gotovo velja poskusiti zgolj z grobim načrtom: Gremo v Izolo (to je lahko tudi naslov).

Že med pripravami (izbira počitniškega cilja, pakiranje, iskanje dokumentov) gre lahko marsikaj narobe, kar daje možnosti za šaljivo ali pa bolj dramatično pisanje (na stres, kakršen je tipičen za začetek potovanja, se ljudje radi odzovemo s humorjem, marsikdaj pa se tudi skregamo).

Tudi sama pot daje obilico priložnosti za različne zaplete, zanimive dialoge in presenetljive pripetije. Kar poskusimo si predstavljati kak prizor. Morda v spominu posežemo po resničnem dogodku iz preteklosti, morda si izposodimo domislico iz kakšnega filma, predvsem pa si pustimo sanjariti, se čuditi in se ob pisanju čim bolj zabavati.

Preveč dobri načrti lahko uničijo počitnice.Preveč dobri načrti lahko uničijo počitnice.

V mislih si torej predstavljajmo prizorišče (na primer, sobo, notranjost avtomobila, plažo, restavracijo) in nastopajoče like (morda le enega, a ga moramo vsekakor čim bolje ’razumeti’) in le opazujemo dogajanje. Ko se nekaj zgodi (morda si bomo sprva postavili kakšno vprašanje v slogu: »Kaj bi storil, če ...«), to preprosto zapišemo.

Pisanje je ustvarjanje

Pravijo, da lahko človeške možgane ločimo na ustvarjalni in kritični del. Prvi je igriv, nagajiv, včasih že kar težko obvladljiv (sredi noči nam na primer naroči, da zaplešemo ob glasni glasbi, čeprav sosedje takšnega početja sploh ne odobravajo), drudi pa je razmišljujoč, previden, svari nas pred napakami (tudi v primeru že omenjenega plesa nas je, a ga je glasna glasba preglasila).

Za razvoj človeštva je ključno sodelovanje obeh polovic. Ustvarjalna je gradila mostove, razmišljujoča pa je poskrbela, da so bili zgrajeni mostovi čim bolj varni. Pri pisanju si ustvarjalna izmišljuje, razmišljujoča pa skrbi, da je napisano tudi smiselno.

Če prevlada igrivi del možganov, gre lahko marsikaj narobe: zgodba je predolga, številne domislice lahko zameglijo sporočilo, zgodijo se logični nesmsli, junaki pozabijo svoja imena, dogodki si sledijo v nemogočem zaporedju, ...

Zato logična, previdna in odgovorna polovica poskusi vse morebitne težave vnaprej preprečiti - z dobrim načrtom. In po njeno je dober načrt premišljen do zadnje pičice. Vsak prizor je izdelan z vsemi podrobnostmi, naloga vsakega lika natančo določena, v zgodbi se pojavljajo le predmeti, ki imajo za zgodbo bistven namen, ...

Težava je v tem, da pri takšnem načrtu ustvarjalna polovica lahko samo zazeha (in bralec tako predvidljivega besedila najbrž tudi) in se pisanja sploh ne loti. Zato se moramo spomniti občutkov vznemirjenja, ki smo jih doživeli ob kakšni zares dobri knjigi. Branja smo se pač lahko lotili brez načrta, v najboljšem primeru sm morda vedeli, da smo v roke vzeli knjigo o vitezih ali kriminalko.

No, takšno vznemirjenje poskusimo začutiti tudi ob pisanju. Napetost in negotovost, ki ju najbolje povzame vprašanje: »Kaj se bo zgodilo potem?« bomo najlažje dosegli, če za nekaj časa utišamo tisto polovico, ki skrbi, da je vse vnaprej določeno, varno in nezanimivo. Kadar ne gre drugače, si sredi prizora, ki nas vodi v nekaj že znanega, predvidljivega, postavimo še eno vprašanje:

»Kaj pa če ...?«

Z nekaj vaje (vsak spis, ki ga pišete, je vaja) bo pisanje postalo bistveno lahkotnejše, igrivejše in rezultate (boljše spise) bodo začutili tudi bralci, kar morda ne pomeni vedno slave in bogastva, a prav gotovo vodi k boljšim ocenam.

Ne bojmo se poti v gozdNe bojmo se poti v gozd

Dobra zgodba je dobra tudi ob drugem ali tretjem branju

Kadar avtor med pisanjem uspe ujeti svežino, kot sem jo opisal, se to začuti že ob prvem branju. To branje naj bi bilo praviloma kar branje avtorja spisa, ki pred oddajo izdelka besedilo še enkrat prebere, popravi morebitne napake (ob manjkajočih črkah in narobe postavljenih vejicah naj bi pazili predvsem na logiko zgodbe), ki mu sledi branje učitelja.

Dober izdelek je običajno nagrajen z lepo oceno, morda tudi z branjem pred razredom in objavo v šolskem glasilu. Dolgoročna nagrada pa je vse večja samozavest pri izražanju in vse večja pripovedna moč. Kajti samo za to gre. Za pripovedovanje zgodb. Besedo za besedo, stavek za stavkom, do končnega aplavza.

Uporabljeni sta bili ilustraciji in fotografija v javni lasti:

https://pravljice.wordpress.com/2017/07/29/se-ena-razlicica-rdece-kapice-in-zakaj-mi-ni-vsec/

https://topbeautifulplaces.wordpress.com/2014/05/06/dubrovnik-history/

http://slikanice.blogspot.com/2017/05/janko-in-metka-richard-scholz.html 

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Že tretjo sezono je tukaj tečaj angleščine samo na Bansijevi spletni strani. Vse do 4. decembra 2017. Vsak ponedeljek nov del. Čas za ogled posameznega dela je natanko en teden. 
1. del (do 25.9. do 7.00 zjutraj)