Bodimo kratki in jedrnati!

5. 6. 2017 - Vsako besedilo je mogoče skrajšati

Ker smo pri pisanju spisov (in še marsikje) zelo omejeni s časom in prostorom, je sposobnost kratkega in jedrnatega pisanja lahko zlata vredna. V nadaljevanju tako predlagam nekaj preprostih, a učinkovitih trikov, ki se jih velja držati:

1. Ne pišimo o rečeh, ki za samo zgodbo niso bistvene.

Pogledali smo si že, kako pomembna je zasnova besedila. Če vemo vnaprej, kaj želimo povedati, je seveda tudi vnaprej jasno, kaj je za zgodbo bistveno. Ko hočemo povedati nekaj pomembnega o Janezu, je gotovo odveč opisovanje Jožice ali njenega psa. Tudi, če sta Jožica in njen pes sicer zelo zanimiva lika. Izjema je seveda primer, ko hočemo skozi akcijo predstaviti na primer Janezov značaj in tam morda vpletemo njegovo srečanje z Jožico v dvigalu ali z njenim psom v parku.

V pravljici o Sneguljčici se vse vrti okrog Sneguljčice, palčki dobijo le ščepec pozorosti zaradi svoje vloge pomočnikov in zaščitnikov. Če bi hoteli izluščiti bistvo odnosa Sneguljčive s palčki, bi lahko ugotovili, da so ji sicer dali streho nad glavo, a pred mačeho (in njeno lastno lahkomiselnostjo) je niso mogli zaščititi. Tako je opisovanje palčkov odveč in brata Grimm jim nista dala niti imen (kar, mimogrede, velja za večino pravljičnih likov).

2. Združujmo manj pomembna dejanja z bolj pomembnimi.

Naslednji odlomek je mogoče skrajšati:

Janez je Jožico grdo pogledal.

"Še ne veste, da mora biti pes v naselju privezan na vrvico?"

Jožica je skomignila.

"Saj ne grize," je rekla.

"Vseeno," je bil Janez vztrajen. "Kam pa pridemo, če bi se vsi požvižgali na pravila!"

"Tečnoba tečna," je zagodrnjala Jožica. "Greva, Floki. Tukaj ne marajo živali!"

Recimo:

"A za vas in vašega cucka pravila ne veljajo?" je Janez Jožici pokazal napis ’Pse na vrvico’.

V obeh primerih imamo soočenje Janeza, Jožice in psa, v obeh smo povedali bistvo, torej sopostavili dva pogleda na isti položaj (Ali psa privezati ali ne?), a v drugem primeru smo na bistveno manj prostora dosegli celo večjo napetost in celo bolj poudarili Janezovo nestrpnost in željo po upoštevanju pravil, kar oboje veliko pove o njegovem značaju.

Prepričan sem, da imate doma kopico spisov. Naključno izberite enega, preštejte, koliko besed ima, nato pa napišite isti spis s tretjino manj besedami!

3. Začnimo čim bliže vrhuncu besedila.

Če je to v našem primeru soočenje Janeza in Jožice, najbrž pravi začetek ni:

Zjutraj je Janez popil kavico in pojedel rogljiček z marelično marmelado. Nato se je umil, oblekel svoje najlepše bele hlače, se počesal na prečko in odpravil na sprehod v park. Pihal je rahel jugovzhodnik, ki je obetal toplejše in nekoliko bolj vlažno vreme.

Precej bolj učinkovito bi bilo:

Že po nekaj korakih v parku se mu je pod noge zapodil skuštran psiček, ki je svojo blatno dlako mirno obrisal ob njegove bele hlače.

Povedali smo bistvo, a Janezova težava (umazane so hlače) je sedaj izpostavljena takoj in iz nje lahko brez dodatnega okolišenja izpeljemo pričkanje z Jožico.

Tudi v pravljicah, moji priljubljeni snovi, ki jo uporabljam za primere, se zadeve vedno zelo hitro zapletejo in začnejo siliti k vrhuncu. Kralji na smrt zbolijo, matere povedo sinovom, da jim ne morejo več dati kruha, neznani tat z vrta odnaša zlata jabolka … Ali drugače: čim prej začnimo z akcijo!

Osnovna težava v zgodbi naj bo torej izpostavljena čim prej. Tako prihranimo svoj in bralčev čas (spoštujmo oba), hkrati pa ustvarimo napetost, zaradi katere bo bralec želel nadaljevati branje.

4. Izkoristimo že znano.

Ena klasičnih napak pisateljev začetnikov je navajanje že znanih dejstev. To, da sonce sveti na nebu, je bralcu skoraj zagotovo znano že vnaprej. Da se zvečer stemni in gre večina ljudi spat. Pa vendar se tisoči spisov vsak dan znova začenjajo v stilu:

Zvečer je sonce zašlo za obzorjem. Postal sem zaspan, zato sem se preoblekel v pižamo. Do jutra sem spal.

Res, tako lahko na hitro napolnimo vrstico, morda celo dve, a k zanimivosti zgodbe nismo veliko prinesli. Raje obratno.

V pravljicah, kjer je naloga pisatelja celo malo težja (uvesti mora druge kraje, druge navade), je klasičen trik uporaba stavka "Nekoč, pred davnimi časi, za devetimi gorami in vodami ...".

Če pa hočemo vendarle poudariti kaj posebnega, lahko dodamo kakšno malenkost, kot sta to storila brata Grimm v Žabjem kralju:

"Nekoč, ko so se želje še uresničevale ..."

Že samo iz tega stavka bi bilo mogoče narediti analizo na tisoč ali več straneh (ki bi jih prebrala zgolj peščica ljudi), saj izhaja iz spreminjajočega se družbenega in političnega reda, ki sta mu bila Jakob in Wilhelm Grimm priča. Fevdalizem se je namreč umikal kapitalizmu, denar je postajal pomembnejši od porekla, majhne državice z nejasnimi pravili so se začele združevati v večje tvorbe s trdnejšo zakonodajo …

Toda takšno pojasnjevanje ni naloga avtorjev kratkih zgodb. Če hočemo ostati kratki, je namig običajno vreden tisočkrat več od razlage.

5. Izkoristimo bralčevo domišljijo.

Dober pisec ima precej dobro predstavo o svojih bralcih. Zato v vsak zapisan stavek vključi tudi bralčevo znanje in domišljijo. V pravljicah tako le malo opisujejo gozdove, saj si otroci že vnaprej predstavljajo, da so drevesa visoka, da v gozdu domujejo živali (tudi nevarne), da se tam lahko izgubiš ali skriješ …

Dovolj idej za krajšanje besedil? Seveda bi jih lahko še našteval, a nekaj lahko pustim tudi za drugič. Poleg tega niti sam ne smem napisati predolgih objav, kajne?

Uporabil sem ilustraciji Arthurja Rackhama (1867-1939) in Warwicka Gobla (1862-1943), ki sta v javni lasti.

Tomo kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Že tretjo sezono je tukaj tečaj angleščine samo na Bansijevi spletni strani. Vse do 4. decembra 2017. Vsak ponedeljek nov del. Čas za ogled posameznega dela je natanko en teden. 
9. del (do 20.11. do 7.00 zjutraj)