"Dobronamerni" starši in (ne)samostojni otroci

1. 6. 2017 - Kolumna učiteljice razrednega pouka

Starši prepogosto za svoje otroke prevzemajo vso odgovornost in podobno pričakujejo tudi od učiteljev. A učitelji predobro vemo, česa je otrok v posameznem obdobju sposoben in česa ne, zato naša pričakovanja in zahteve do otrok niso neuresničljive.

Se zdi, da bi potrebovali rdečo linijo diskretnosti pred vhodnimi vrati v šolo, ki bi bila jasna vizualna oznaka za vse "dobronamerne" starše, naj vendarle omogočijo otroku oblikovanje lastnega življenjskega sloga, da naj končno prerežejo popkovino. Prevzemanje odgovornosti za svoja (ne)dejanja je sestavni del vzgojnega procesa in tako so spori med starši in učitelji vedno pogostejši.

Se zdi, da bi potrebovali rdečo linijo diskretnosti pred vhodnimi vrati v šolo, ki bi bila jasna vizualna oznaka za vse "dobronamerne" starše, naj vendarle omogočijo otroku oblikovanje lastnega življenjskega sloga, da naj končno prerežejo popkovino.Se zdi, da bi potrebovali rdečo linijo diskretnosti pred vhodnimi vrati v šolo, ki bi bila jasna vizualna oznaka za vse "dobronamerne" starše, naj vendarle omogočijo otroku oblikovanje lastnega življenjskega sloga, da naj končno prerežejo popkovino.

Naj ilustriram. Odprejo se šolska vrata in zvonec naznani skorajšnji začetek pouka. Vzamem svoje pripomočke in se iz zbornice odpravim proti učilnici. Rada bi sprejela učence, jim zaželela dobro jutro, poslušala vse tisto, kar morajo nujno deliti z učiteljem in se hkrati pripravila na pouk.

Do učilnice se komajda prebijem, saj šolska avla bolj spominja na kakšno mednarodno letališče kot pa na hram učenosti. Mame in očetje v eni roki vlečejo otrokovo torbo na kolesih ali jo nosijo po stopnicah v prvo nadstropje, v drugi roki pa otroka, med ramenom in licem stiskajo telefon ter naročajo vse potrebno partnerju, ki je drugega otroka odpeljal v vrtec.

Pred učilnico posadijo otroka na klop, ga sezujejo, mu obujejo copate, pospravijo čevlje in oblačila v garderobno omarico ter še zadnjič preverijo, ali je v otrokovi torbi vse potrebno za pouk. Včasih z grozo opazijo, da so pozabili zvezek ali športno opremo in v paniki iščejo učitelja(ico), da bi se opravičili za manjkajoče. Ali pa opravičujoče razlagajo otroku, da bodo manjkajoče prinesli še pred začetkom pouka. Oddrvijo domov in se s pozabljenim vrnejo, včasih res še pred poukom, večinoma pa že med poukom.

Tisti srečneži, ki pa so šolsko torbo dobro pripravili, se začnejo poslavljati od otroka, kot da se ne bodo videli vsaj pol leta, če ne več. Poljubi, objemi, "lepo se imej", "pa-pa", "še en'ga lupčka" ... Otrok pa je že v razredu, ne vidi, ne sliši, zanima ga le še, kaj delajo sošolci in kje se lahko vključi v igro ali pogovor. Starši pa vztrajajo, stojijo med vrati, pošiljajo poljubčke, mahajo v pozdrav, ne glede na to, da jih otrok popolnoma ignorira. In še poslednji poskus pridobivanja pozornosti: "Si našel radirko? Poišči radirko," ali "Poglej, če imaš vse barvice." A zdaj – kar naenkrat – pa naj bi otrok sam? Briga ga!

Jožica Frigelj je učiteljica in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.Jožica Frigelj je učiteljica in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.

Najbolj "skrbni" starši počakajo še učiteljico z zadnjimi napotki, kako ravnati z njihovim prestolonaslednikom. "Včeraj zvečer je bil mogoče malce vroč, če se bo slabo počutil, me takoj pokličite," ali pa "Včeraj nismo imeli časa, da bi naredili domačo nalogo, bomo danes," in kakšna res skrbna mama še doda: "Saj sem jaz kriva, prepozno sem se spomnila ..." Seveda so pa vsi otroci opremljeni tudi z mobilnim telefonom, če se v času, ko so v šoli, zgodi kaj nepredvidenega, recimo, da bi ugotovili, da so pozabili referat, ki bi ga morali danes oddati ... Telefonski klic zadostuje in že so starši pred vrati učilnice s papirji v rokah.

Ob razširjeni uporabi množine (smo se učili, smo delali plakat, smo pozabili nalogo ...), večina staršev nase prevzema otrokovo odgovornost in, seveda, posledično tako vsak otrokov neuspeh tudi osebno sprejema kot lastni poraz. A nisem želela opozoriti na to. Želela sem opozoriti na sporočilnost teh dejanj, ki otroku povedo, da je vedno nekje neki "skrben" odrasli, ki bo stvari naredil, urejal namesto njega.

Kako naj se potem tak otrok znajde v skupnosti 25 ali celo več otrok in enega odraslega, ki pa je, v nasprotju s starši, prepričan, da je določene zadolžitve otrok sposoben in jih mora opraviti sam. Vsaj naj bi jih.

Otroci pa – tu jim lahko priznamo neizmerno ustvarjalnost – spretno krmarijo med enimi in drugimi. V očeh učitelja naj bi bili nič krivi (saj jim mami ni dala zvezka, saj jim je mami napisala opravičilo ...), v očeh starša pa so tako in tako žrtve nepravičnega učitelja ter krutega šolskega sistema.

Foto: Pixabay, osebni arhiv
Jožica Frigelj, profesorica

SLONTASTIČEN POZOR!

Že tretjo sezono je tukaj tečaj angleščine samo na Bansijevi spletni strani. Vse do 4. decembra 2017. Vsak ponedeljek nov del. Čas za ogled posameznega dela je natanko en teden. 
5. del (do 23.10. do 7.00 zjutraj)