Naredite zgodbo bolj napeto!

22. 5. 2017 - Ni vsaka napeta zgodba nujno dobra, jo je pa vedno laže prebrati, kot če ni napeta.

Kaj je slabše od branja dolgočasne, predvidljive zgodbe? Branje dvajsetih ali tridesetih dolgočasnih zgodb! Tako nekako bi odgovoril učitelj slovenščine ob branju spisov, ki so bili napisani s premalo truda. Da svojim učiteljem nekoliko olajšate življenje (in si spotoma izboljšate ocene) bom tokrat naštel nekaj trikov za pisanje bolj napetih zgodb.

Napeta zgodba je seveda tista, ki ’vleče’, ki je ne moremo odložiti in jo dobesedno požiramo. To pomeni, da že na začetku izpostavimo neko težavo in jo mora glavni junak nato do konca nekako rešiti. Ob tem ga seveda ovira vse, česar se uspe pisec domisliti. Ne gre nujno vedno za reševanje sveta, običajno je že dovolj, da težavo, ki jo morajo nastopajoči v zgodbi rešiti, predstavimo v primerni luči. Tudi če pripovedujemo o čem na videz tako nepomembnem, kot je gojenje solate.

1. Postavimo omejitve

Čas je najboljši zaveznik avtorja napetih zgodb. Pomislimo na kriminalke, kjer kriminalisti razrešujejo primere ugrabitev, ali akcijske zgodbe, kjer tajni agenti poskušajo preprečiti spletke zločinskih genijev. Povsod nenehno tiktaka ura. Ura vedno dela v škodo junaka in v korist nasprotnikov. Ko se morda že zazdi, da se bo s časom vendarle izšlo, se ta lahko še skrajša (izsiljevalec se razjezi in spremeni pravila, nespretni detektiv prereže napačno žičko ...). Bralec, ki je tačas uspel zajeti sapo, bo spet začel zadrževati dih.

Vendar naj bodo omejitve tudi drugje. Junak, s katerim bralec skupaj trepeta, je lahko ranjen, izgubi orožje, pokvari se mu vozilo, zmanjkuje mu zraka … Ali pa mora ob vseh težavah skrbeti še za koga drugega (po telefonu mu tarna žena, v nahrbtniku mora nositi jokajočega dojenčka, v avto se mu je naselil potepuški pes ...).

Napetost je seveda povezana z akcijo, vendar ju ne enačimo. Nikar naj nas ne zanese v pretirano divjanje z avtomobili, streljanje iz vseh vrst eksotičnega orožja in splošno zmedo, saj bo bralec tako hitro izgubil stik z osnovno težavo, na kateri vendarle še vedno sloni napetost.

Če se vrnemo k zgoraj omenjeni solati, torej na primer postavimo datumsko mejo, do katere je treba pridelati glavo solate za razstavo (ne pozabimo, da je pomemben tudi cilj – solata za jubilejno razstavo je vsekakor pomembnejša od običajnega sobotnega kosila). Omejimo ubogi solati dostop do prostora, svetlobe, gnojil in drugih življenjsko potrebnih okoliščin. Skratka - zagrenimo ji življenje. Ali pa okisajmo?

2. Ustvarimo spoštovanja vredne nasprotnike. Po možnosti v množini.

V zgodbah o Batmanu so to Joker, Pingvin, Dvoličnež, Strupena Bršljanka in drugi slikoviti liki. V grozljivkah so to vampirji, volkodlaki, zombiji in tako naprej. V pravljicah so to seveda čarovnice in velikani.

V pravljici Palček je nasprotnik zloben velikan.V pravljici Palček je nasprotnik zloben velikan.

Nasprotnik mora biti močnejši od našega junaka. Ni naključje, da so v pravljicah v glavnih vlogah mladi in neizkušeni, njihovi nasprotniki pa veliki, močni, bogati in z vsemi žavbami namazani. Vsak med nami se je že večkrat soočil s kom ali čim, kar je vsaj na prvi pogled presegalo njegove zmožnosti. Ko se v podobnem položaju znajdemo kot bralci, nemudoma začutimo junakovo stisko in hkrati podoživimo svojo, pa čeprav je ta morda že tako daleč, da se je niti ne spomnimo več.

Pri spisu o gojenju solate se tako spopademo s sušo ali polži ali tatinskim sosedom. Nasprotnika opišemo s primernim pretiravanjem – skozi dejanja in posledice. Ko naredimo načrt za zmago (zalivanje, past, straža), se ta načrt sfiži (zaradi preveč vlage začne solata gniti, past privabi druge škodljivce, zaradi straže zamudimo drugo pomembno obveznost) ali pa se pojavi nov nasprotnik, ki je še večji, močnejši in nevarnejši.

3. Presenečajmo!

Presenečenje, nepredvidljivost, preobrati in podobni elementi so nepogrešljiv del napete zgodbe. Ko se na junaka zgodbe zgrnejo vse mogoče nadloge, lahko še povišamo vložek. V Šestem čutu tako šele proti koncu ugotovimo, da imamo opravka z duhovi. V Ko jagenjčki obmolknejo množičnega morilca nadomesti drug, še domiselnejši, še krutejši. Pri Janku in Metki lakoto in strah pred zvermi nadomesti ljudožerska čarovnica.

Glavni junak naj bo v dvomih. Bralcu naj bo jasno, da se vedno odloča med vsaj dvema rešitvama. Obe naj bosta videti slabi. V Šestem čutu je psiholog razpet med delom in soprogo, v Ko jagenjčki obmolknejo agentka sodeluje s psihopatom, da bi rešila življenja, ki jih ogroža drug psihopat, v Janku in Metki mora Metka pomagati čarovnici pri pitanju bratca, da bi si podaljšala življenje in s tem povečala možnost Jankove rešitve.

Janko in Metka skrbita zase in drug za drugega.Janko in Metka skrbita zase in drug za drugega.

Kaj pa solata? Morda nam na koncu namesto solate uspe vzgojiti nekaj drugega, še dragocenejšega. Morda odkrijemo pomembno življenjsko resnico ali spoznamo zanimivega prijatelja. Morda naše domislice ob gojenju solate vzbudijo toliko pozornosti, da o junaku posnamejo film …

Seveda smo se možnosti dodajanja napetosti pisanju le dotaknili, a za osnovno predstavo bi to moralo biti dovolj. Ko boste naslednjič vzeli v roke kakšno knjigo, bodite pozorni na drobne trike, ki jih pisatelji uporabljajo, da pritegnejo in zadržijo vašo pozornost. To je lahko zorni kot pripovedovanja, dolžina stavkov, uvajanje novih zapletov, še preden so stari razrešeni … vse za ceno večje napetosti in s tem privlačnosti zgodbe.

Enake trike lahko uporabite tudi vi!

Uporabljeni sta bili ilustraciji Carla Offterdingerja (1829-1889) in Charlesa Robinsona (1870-1937), ki sta v javni lasti.

Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Že tretjo sezono je tukaj tečaj angleščine samo na Bansijevi spletni strani. Vse do 4. decembra 2017. Vsak ponedeljek nov del. Čas za ogled posameznega dela je natanko en teden. 
9. del (do 20.11. do 7.00 zjutraj)