Kako pisati hitro, učinkovito in zanimivo?

8. 5. 2017 - Uporabimo preprosto formulo v treh točkah

Nekateri učitelji pisanja (da, tudi tak poklic obstaja) ločijo avtorje na arhitekte in raziskovalce. Večina začetnikov, kar velja za veliko večino piscev šolskih spisov, spada med raziskovalce.

Kakšen je torej raziskovalni pisatelj? Na začetku se mu običajno le megleno svetilka, o čem bo pripovedoval, zapleta vnaprej ne pozna, sam zaključek pa je bolj stvar naključja oziroma se zgodi, ko zmanjka časa, volje ali papirja, kar pač pride prej.

Vsi smo začeli v teh raziskovalnih vodah in vsak izmed nas se je spopadel z razvpitim bolščanjem v prazen list, ob katerem se lahko samo vprašaš, kaj zdaj.

Takšen način pisanja je uporaben za pisanje romanov, ko si zgodbo lahko sproti izmišljuješ tedne, mesece ali celo leta, dokler v nekem trenutku ne začutiš, kje narediti konec, kateri deli so v redu, katere bi veljalo predelati in katere zavreči. Seveda za to potrebuješ čas, kar pa je danes redka dobrina.

Brez zgradbe ni besedila, brez nacrta ni zgradbeBrez zgradbe ni besedila, brez nacrta ni zgradbe

Če hočemo pisati dobre spise (ali kratke zgodbe ali prošnje ali pritožbe itd.), se veliko bolj splača delovati kot arhitekt. To pomeni, da že vnaprej bolj ali manj veš, kaj nameravaš povedati. Arhitekt pisatelj tudi ve, koga s svojim besedilom nagovarja, koliko časa, znanja in volje ima njegov bralec in kaj bi rad z besedilom dosegel.

Če govorimo o uradnem dopisu, je seveda vsem razumljivo, da moramo biti kratki in jasni. Vendar enako velja za leposlovje. V kratkih zgodbah ni prostora za dolgovezenje. Vsaka uporabljena beseda mora imeti jasen namen, sicer jo je običajno bolje izpustiti.

Kakšna naj bo torej zgradba spisa?

Čeprav smo ljudje različni, je po mojem mnenju najučinkoviteje izhajati iz preprostega in dobro preverjenega modela:

  • imamo težavo;
  • težavo rešujemo;
  • težavo rešimo.

Omenil sem že, da ima vsako besedilo uvod, jedro in zaključek, in tudi pojasnil, kaj naj bi se v vsakem izmed teh treh delov zgodilo. Najprej moramo seveda predstaviti težavo. Brez težave ni zgodbe. Si predstavljate, da bi nekdo na treh straneh napisal, kako se je sprehajal po lepem vremenu, spotoma pozdravil nekaj prijaznih sosedov in se na koncu zadovoljen odpravil spat?

Živ dolgčas!

Toda žal številni spisi ne ponudijo bistveno več in prav tu je priložnost tistih, ki to berete, da izkoristite ponujeno znanje in začnete s svojimi izdelki izstopati iz množice. Pravite, da prav v vsakem besedilu pač ne more biti težave?

Pač!

Vzemimo za primer klasično moro vseh osnovnošolcev: Moja pot v šolo.

Kako začeti?

Ker se pot v šolo običajno začne z vstajanjem in pripravo torbe, morda tudi z zajtrkom, imamo že takoj tri področja, kjer lahko namesto dolgočasnega

"Zjutraj sem se prebudil."

uporabimo zanimivejšega

"Sovražim jutra.".

Ali:

Zakaj zjutraj ura tako hitro teče?

Ali:

Če bi bilo po moje, bi bil pouk samo popoldne. Enkrat na teden. Samo v decembru, toliko da pripravimo vse proslave, srečanja in druge zabave.

Od avtorja je odvisno, kakšen uvod bo izbral. Dolgočasen, nergav, humoren, akcijski? Malo je seveda odvisno od avtorjevega značaja, malo tudi od pripravljenosti bralca (pri spisih so to učiteljice slovenščine) na različne jezikovne vragolije, veliko tudi od avtorjevih pripovedovalskih sposobnosti (ki so, tako trdno verjamem, običajno na šolskih hodnikih bistveno boljše od njihovih zapisov na papirju).

Če ste pozorno prebrali moje tri protipredloge predvidljivemu ’zjutraj vstanem’, sem v vseh treh nakazal težavo. Prva točka je torej pod streho, na voljo pa še kar precej časa in prostora za drugo in tretjo.

O jedru kratke zgodbe ali spisa

Gremo najprej na reševanje težave.

Tu si zares lahko damo duška. Odvisno od tona, ki smo ga izbrali na začetku, nadaljujemo s humornim, napetim, razmišljujočim ali kakšnim drugačnim načinom reševanja težave. Za primer bom dal seveda svojo priljubljeno temo – pravljice.

Kdo bo rešil spečo princesko?Kdo bo rešil spečo princesko?

V Trnuljčici poskuša kralj zaščititi svojo edinko pred kolovratom.

V Obutem mačku maček s pomočjo laži in prevar potiska svojega gospodarja po družbeni lestvici navzgor.

V Sneguljčici se glavna junakinja zaman poskuša izogniti besu svoje ljubosumne mačehe.

V vseh treh primerih gre za vrsto dogodkov, kjer mora glavni junak ali nekdo, ki mu je blizu, sprejemati odločitve in te odločitve imajo posledice. To je najbolj naraven in najbolj življenjski pristop k pisanju, saj življenje, če dobro premislimo, ni nič drugega kot nenehno reševanje težav, sprejemanje odločitev in prenašanje posledic.

Če se vrnemo k Moji poti v šolo oziroma težavam z jutri, se ponuja več možnosti:

Omislimo si več načinov bujenja. Morda ne moremo vstati, zato si omislimo pretirano število budilk, kar vodi v novo težavo – ne moremo zaspati zaradi tiktakanja.

Ali:

Gremo tako zgodaj spat, da zjutraj brez težav vstanemo. Toda šele v šoli se spomnimo, da smo pozabili narediti nalogo. To pa zato, ker smo šli spat prezgodaj.

Ali:

Jutra preprosto zradiramo z urnika. Odločimo se za prihodnost velikega umetnika, umetniki pa, vsaj največji, jutra vedno prespijo. Šole tako ali tako ne potrebujejo, saj so vendar slavni in bogati.

Zaključek spisa

Tako kot je jedro že v pravljicah nakazalo mogoč konec, se mora ta pokazati tudi v spisu in sploh v vsakem kratkem besedilu. Po več ali manj poskusih reševanja težave se ta razreši, včasih je konec bolj, drugič manj predvidljiv, bralec pa ga mora v vsakem primeru dojeti kot verjetnega.

V pravljicah se običajno pojavi neka pomoč od zunaj:

V Trnuljčici in Sneguljčici sta to princa, v Obutem mačku kar maček sam.

Maček in gospodar se vsak po svoje borita za preživetjeMaček in gospodar se vsak po svoje borita za preživetje

V našem spisu Moja pot v šolo je to lahko nov, zabavnejši način vstajanja ali pa kakšna zanimiva bližnjica. Morda zaključek v maščevalnem tonu: Komaj čakam, da odrastem. Potem bom tudi jaz učitelj in bom otrokom dajal pisat spise z zaguljenimi naslovi.

In kako se spisov lotevate vi? Predlagam, da se domislite svojega najboljšega ali poiščete celo nekaj najbolj uspelih spisov. Dobro premislite, zakaj je ta spis (ali več spisov) boljši od drugih. Upam si staviti, da ste nevede uporabili prav formulo, ki sem jo predlagal zgoraj!

Ponovimo jo še enkrat:

  • imamo težavo;
  • težavo rešujemo;
  • težavo rešimo.

Zdaj veste. Samo še napisati morate ...

Uporabljene so bile ilustracije v javni lasti:

Ženica v čevlju Josepha Martina Kronheima (1810-1896)

http://slikanice.blogspot.si/2012/12/joseph-martin-kronheim.html

Speča lepotica Henryja Meynella Rheama (1859-1920)

https://pravljice.wordpress.com/2014/01/23/trnuljcica/

Obuti maček Carla Offterdingerja (1829-1889)

http://pravljicezaotroke.blogspot.si/2012/08/obuti-macek.html

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist

SLONTASTIČEN POZOR!

Že tretjo sezono je tukaj tečaj angleščine samo na Bansijevi spletni strani. Vse do 4. decembra 2017. Vsak ponedeljek nov del. Čas za ogled posameznega dela je natanko en teden. 
5. del (do 23.10. do 7.00 zjutraj)