Kje se nam je zataknilo?

2. 5. 2017 - Kolumna profesorice razrednega pouka

V zadnjem času se res veliko ukvarjamo z disciplino oziroma z vzgojno funkcijo šole. Kje se nam je zataknilo? Zakaj kar naenkrat nič več ne deluje?

Skozi različne prenove, posodobitve in prevetritve vzgojno-izobraževalnih programov smo prišli do razkroja in razvrednotenja znanja, ki se prenaša po celotni vertikali. Povprečna ocena 4,5 v osnovni šoli je absolutno previsoka za rod, ki je "alergičen" na razmišljanje.

Učenje pri nas ni igra, je le kopičenje informacij in nenehna bitka s časom.Učenje pri nas ni igra, je le kopičenje informacij in nenehna bitka s časom.

Nižanje zahtev in standardov privede do tega, da se 80 % populacije vpisuje na fakultete, 30-letniki so doktorji znanosti, čeprav v življenju niso niti en dan zares delali. Če jim že priznam znanstvene kompetence, jim pa strokovnih nikakor ne morem. In tak "strokovnjak" potem opravlja svetovalno delo učiteljem praktikom, ki lahko temelji kvečjemu na "kako bi bilo, če bi bilo" in ne na "kaj je uresničljivo tukaj in zdaj". Vsaka kritična debata je potisnjena vstran, zatrta v kali, in vsi se delamo, kot da je vse v najlepšem redu. Ne, že dolgo ni v redu, če pa še karkoli je, je le po zaslugi predanih učiteljev in dobrih ravnateljev, ki so primarno še vedno pedagogi.

Raziskave kažejo, da se naši učenci, kljub povprečnemu številu ur pouka v primerjavi z drugimi po svetu, čutijo nadpovprečno obremenjene.Raziskave kažejo, da se naši učenci, kljub povprečnemu številu ur pouka v primerjavi z drugimi po svetu, čutijo nadpovprečno obremenjene.

Pa strategijo pri nas imamo?
Se mi zdi, da ja, še bolj pa se mi zdi, da mi sploh ne bo všeč. Pozitivno stališče do posameznega predmeta, občutljivost za njegove moralne razsežnosti, se razvijejo ob takih metodah, kjer učenec spozna smiselnost učenja in povezanost z resničnimi problemi. Učenje kot kopičenje abstraktnih definicij ali učenje za ocene se njegovih stališč in vrednotenja pojavov ne dotakne kaj prida, večinoma celo negativno vpliva na odnos do znanja. Preimenovanje "vzgojnih" predmetov je pomenilo tudi preoblikovanje njihovih programov. Bojim se, da so tudi ti predmeti prepolni nekih bolj ali manj neuporabnih vsebin, podatkov, ki so že na srednje zmogljivem računalniku dostopni v slabi minuti, na i-phonu pa še prej. Pri tem gre za (načrtno?) zanemarjanje estetske, čustvene, socializacijske in doživljajske komponente, ki se pri predmetih, kot so likovna, glasbena umetnost in šport lahko razvije bolj kot kjerkoli drugje.

Tudi tu prehajamo iz kvalitete v kvantiteto
Prehajanje od kakovostnega dela k obvladovanju množice podatkov je značilen odraz storilnostno naravnane šole, na količine nepovezanih podatkov brez prave vrednosti v življenju. Načrtno siromašenje vsega lepega, razveseljivega, otroškega. Iz otrok delamo robote, v katere trpamo kupe in kupe balasta, in upamo, da bo "hard disk" v njihovih glavah zdržal. Namesto da bi jim v urnik umestili čas za igro, gibanje, že v prvem razredu povečujemo učno obveznost, recimo, še z učenjem tujega jezika. Ne, učenje ni igra! V našem kurikulumu že ne. Je le nenehna bitka s časom za doseganje ciljev, preverjanje in ocenjevanje standardov. Zato je odpor učencev popolnoma razumljiv. Že prvčki, tako radovedni in željni znanja, vedno bolj pogosto rečejo "ne bom" ali "nočem". Raziskave kažejo, da se naši učenci, kljub povprečnemu številu ur pouka v primerjavi z drugimi po svetu, čutijo nadpovprečno obremenjene.

Nadpovprečno obremenjene pa se čutijo tudi učitelji. Učenci so preobremenjeni z neosmišljenimi podatki, učitelji pa z neosmišljeno birokracijo. Saj smo že tako daleč, da je pomembnejši zapisnik o poškodbi učenca kot pa sama pomoč otroku (malce karikiram, a vendar …). In ta čas, ko se jaz za zapisnik odločam, ali gre za izvin, izpah ali zlom (mimogrede – za takšne diagnoze nisem usposobljena, s podpisom zapisnika pa jamčim za točnost podatkov), poškodovan otrok čaka. Čaka on(a) in tudi vsi preostali ves čas, ko grem v zbornico do telefona, da pokličem starše, ki sem jih dolžna obvestiti o otrokovi poškodbi - takoj. In pri tem naj mimogrede odločim še, ali je potrebna zdravniška pomoč ali je dovolj domača oskrba. Kar se mene tiče – vedno je potrebna zdravniška oskrba, saj je le zdravnik kompetenten za postavljanje zdravstvenih diagnoz. Torej – kličem še zdravnika …

Jožica Frigelj je učiteljica in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.Jožica Frigelj je učiteljica in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.  

Vedno več takšnih in drugačnih absurdnih primerov 
Vedno več absurdnih primerov se dnevno zvrsti v učiteljevem delavniku (mimogrede, raziskava je pokazala, da učitelji delajo povprečno 50 ur na teden), saj je le-ta uravnavan po pravniški in ne po življenjski logiki. Učitelji pa pregorevamo. Mi smo najprej in predvsem pedagogi, tudi "zdrava kmečka pamet" narekuje ukrepanje "tukaj in zdaj". "Kazen mora bit', kazen je vzgojna," je rekel boter Mesec in poslal zvezdico Zaspanko na Zemljo. Nič niso pomagale ne obljube, ne solze, boter Mesec je bil neomajen. "Mene" pa po eni strani obtožijo, da nisem pomagala otroku, ker sem pisala zapisnik, ali pa zapisnik ni bil pravočasno napisan in vročen vsem, ker sem pomagala otroku. V vsakem primeru izgubim. V skladu s svojo pedagoško profesijo si srčno želim, da bi lahko ukrepala "tukaj in zdaj" ter za začetek vse tiste, ki so privedli do takšnega stanja poslala – tako kot je boter Mesec poslal zvezdico Zaspanko – za "ziher" kar v drugo galaksijo. A ker mora biti vse urejeno po Zakonu o upravnem postopku, sem za začetek napisala zapisnik, pardon, prispevek.

Foto: Tina Kosec/Bobo, Ziga Zivulovic jr./BOBO, Jožica Frigelj
Mag. Jožica Frigelj, prof. RP